Las Vegas

Brez skrbi, še vedno nas je 13 in še vedno smo vsi živi. Zdravi pa malo manj. Ker smo preživeli 3 dni v Las Vegasu, kjer ima vsaka luknja klimatsko napravo, ki mora obvezno pihati vsakemu v obraz. Posledica? Ni ga junaka ali junakinje brez smrkavega nosu in šumenja v glavi.

Torej, Las Vegas je umetno grajeno mesto, katerega edini namen, je ponuditi zabavo obiskovalcem. Kakšne vrste zabavo? Pravzaprav čisto vse, kar se pod to besedo pojmuje. Podnevi, ko se sprehajaš po mestu, nimaš občutka da gre za kakšno posebno mesto. Stranske ulice so zanemarjene in polne smeti, po pločnikih postopajo brezdomci in prosjačijo, Las Vegas izgleda kot tipično puščavsko mesto, obsojeno na životarjenje. Nekatere zgradbe so napol zgrajene in izgledajo opuščene, povsod se nahajajo napol podrte žične ograje. Šele ponoči dojameš, kakšna je vloga Las Vegasa. Do koder ti seže pogled, mesto razsvetljujejo neonske luči in napisi, ki vabijo obiskovalce k igram na srečo in ostalim dogodkom. O tem se lahko prepričate na tem mestu.

V času našega bivanja smo bili nastanjeni v hotelu Stratosphere, to pa zato, ker je predstavljal najcenejši način prebivanja v Vegasu. Cene hrane in prenočišč so dokaj ugodne in v dosegu navadnih smrtnikov, kar je v interesu igralnic, da ostane čimveč denarja za vlaganje v igre na srečo. Kruha in iger tu ne manjka. Poskrbljeno je za vse okuse in želje. Želite 3D kino predstavo? Edina dilema, ki jo imate, je kateri kino izbrati. Si želite vrtiljaka 200 m nad mestom? Kaj pa prosti pad z najvišje točke v mestu? Si želite ogledati vodomet ob spremljavi Sinatrinih zimzelenih? Vam voda ni všeč in bi raje čokoladno fontano? Ste si premislili in vam je voda všeč, ampak mora biti morska, po možnosti s kako morsko sireno in gusarji? Kaj pa miniaturne Benetke? Ste za ogled Eifflovega stolpa? Pa tipične ulice v New Yorku? Vse to in še več se nahaja v mestu, ki nikoli ne spi.

Pravzaprav so bili trije dnevi premalo, da bi si pogledali vse, kar se v mestu dogaja. Je tako izven časovnega načrta, kot tudi finančnega. Ko na koncu dneva narediš bilanco, ugotoviš da predstavlja američanom vlečenje dolarjev iz tvoje denarnice šport, v katerem so zelo dobri. In tako lastnika menjavajo milijoni dolarjev v eni sami noči, spreminjajo se usode ljudi, vsak dan znova. K sreči smo študentje dovolj prebrisani in varčni. Domen in Marko sta v igralnici priigrala dobiček (resda majhen za ameriške razmere, vendar gre za dobiček :)), tisti ki nimamo srečne roke pa smo raje čepeli v hotelski sobi ali lovili zanimive kadre v fotoaparat.

Edini davek, ki smo ga precej plačali, je naše splošno zdravje. Vsi malo smrkamo in kihamo, ker so vse igralnice, vsi hoteli opremljeni s klima napravami. Če potegnem vzporednico z severnokorejskimi stanovanji, kjer se bojda v vsakem prostoru nahaja zvočnik, ki predvaja državno propagando in se ga ne da popolnoma izklopiti, se v hotelih v Vegasu nahajajo klime naprave, ki pihajo od vsepovsod in se jih ne da izklopiti. Vsi smo mnenja, da od propagande, npr. Kim Li Sunga ne more tako boleti glava, kot boli prepihana glava :)

V naslednjih dnevih nas čaka obisk jezu Hoover, ki z elektriko napaja 4 države - 12 odstotkov vse porabljene elektrike prihaja iz enega od največjih jezov na reki Colorado. Iz Vegasa bomo odpotovali na približno 9 urno potovanje proti mestecu Page. Se beremo ob prvi priložnosti. Do takrat, si napasite oči v naši galeriji.

Ad Inexplorata

Živijo Slovenija, upam da ste dobro spali, navkljub eni uri spanca manj. Današnji zapis bo v večini govoril o včerajšnjem dnevu. Napisali bi ga že včeraj, pa je bilo treba videno in slišano vmes prespati, urediti misli in vtise ter nato to strniti v kratek prispevek, skupaj z galerijo posnetkov.

Obiskali smo Dryden Flight Research Center, lociran v letalski bazi Edwards. Gre za ogromen kompleks, ki se razprostira v puščavi v velikosti dolenjske regije in zasavja skupaj. Samo toliko, da dobite občutek, kako velika je ta baza. Baza je sicer pod nadzorom letalskih sil ZDA, del kompleksa je na voljo vladni agenciji NASA. Baza Edwards je razvojni center za nove tehnologije, ki jih razvijajo v okviru programov letalskih sil. Vsaka posodobitev obstoječih sistemov, letal, oborožitve mora iti skozi fazo razvoja in testiranja skozi katerega se prepričajo ali je tovrstna posodobitev/nadgradnja smiselna in možna. Nova letala in sistemi se tu razvijajo in prehajajo v uporabo. Za vsako tako noviteto morajo testni piloti ugotoviti kje ima meje in kaj letalo dovoljuje, kako se obnaša v izrednih razmerah in kakšni so standardni in skrajšani postopki za vsak možen scenarij, ki se pri letenju z njimi lahko zgodi. Tveganja pri tovrstnih testiranjih so navkljub naprednim računalniškim simulatorjem tvegana.

Dva dneva pred našim obiskom se letalo, ki ga trenutno uvajajo v redno uporabo, ni vrnilo z poleta. Pilota so razglasili za pogrešanega, po zaključenem iskanju letala in pilota so razbitine letala našli v puščavi, skupaj s pilotom, ki je v nesreči izgubil življenje. Izguba izkušenega pilota je močno pretresla pripadnike eskadrilije za testiranje, šolanje takih pilotov namreč traja desetletje in milijone dolarjev. Latinski izrek “Ad Inexplorata” imajo v grbu eskadrilije in pomeni “V neznano”.

NASA na drugi strani se ne ukvarja z razvojem oborožitve in s tem povezanih sistemov. Njihova vloga je v preteklosti zajemala raziskave v zvezi z letenjem blizu zvočnega zidu, možnost ekonomičnega letenja pri hitrostih, višjih od dvakratne hitrosti zvoka, doseganjem visokih hitrosti visoko v atmosferi. V okviru programa X-15 je tako peščici testnih pilotov in množici razvojnih inženirjev uspelo doseči hitrost 7,274 km/h na višinah, višjih od 100 km. Nekaj pilotov si je tako prislužilo celo naziv astronatov, ker so leteli tako visoko - na robu vesolja. Za namene programa Apollo pa so razvili modul, s katerim so astronavti pristali na luni.Navadni smrtniki po zaslugi njihovih raziskav letimo varneje. V okviru posebnega programa, v katerem so testirali obnašanje potniških letal ob udarcih v zemljo, so razvili priporočila in navodila izdelovalcem potniških letal, s katerimi so izboljšali varnost ob letalskih nesrečah.

Preden nadaljujem, bi se na tem mestu želeli zahvaliti g. Jean-Pierre Vonarbu iz slovenske ambasade iz Washingtona. NASA je namreč že potrjen obisk malo pred odhodom v ZDA preklicala zaradi administrativne napake, ker se je Slovenija nahajala na seznamu držav, katerih državljani nimajo vstopa v letalske baze zračnih sil ZDA. G. Pierre je poskrbel, da se je napaka razrešila v zelo kratkem času.

Prijazni vodički sta nam razkazali celoten kompleks, na katerem se NASA ukvarja z razvojem. Sprehodili smo se med razstavljenimi letali, ki so nekoč bili delovni konji za njihove raziskovalne programe na področju aerodinamike. Del ogleda je potekal v hangarjih, kjer smo smeli fotografirati samo v smeri iz letalske steze proti hangarju. V obratni smeri nismo smeli, ker bi lahko posneli kakšen “občutljiv” kos opreme, ki ga ima vojska tam na testiranju. Kot smo se kasneje prepričali, se tu v puščavi marsikaj dogaja.

Drugi del ogleda je potekal neposredno iz avtobusa. Tu so nam eksplicitno prepovedali kakršnokoli telefoniranje ali fotografiranje. Ogledali smo si del kompleksa, ki ga uporablja vojska. Peljali smo se mimo zgradb, v katerih servisirajo obstoječa letala, testirajo nadgradnje, čistijo in barvajo letala. Poglavje zase je bila vožnja mimo ploščadi, kjer so servisirali najnovejše letalo, ki trenutno prihaja v redno uporabo - F-22. Razvoj tega letala je stal 65 milijard dolarjev, cena za izdelavo enega primerka je ocenjena na 137.5 milijonov. Trenutno je izdelanih 127 primerkov, v načrtu je izdelava še 56-ih. Pred ekonomsko krizo je celotno naročilo znašalo 750 primerkov, kasneje so ga omejili na 183.

Del tehnologij, ki so bile razvite za to letalo, bodo nedvomno našle pot v vsakdanji uporabi. Toda ali ne bi bilo lažje uporabiti ta denar za razvoj česa bolj uporabnega, kot strojev za sejanje smrti in “ameriške svobode”?

Sneg, sonce, puščava in ogromne sekvoje

Današnji dan je bil po pričakovanjih naporen. Zelo. Nekaj smo ga preživel na svežem zraku, ostanek v avtomobilih, vozeč se od ene zanimivosti do druge. Sequoia National Park je drugi najstarejši nacionalni park. Ustanovljen je bil kmalu za nacionalnim parkom Yellowstone. Na 1600 kvadratnih kilometrih, kar je dobra desetina Slovenije, najdete vse: od redkih rož, dreves, požrešnih veveric, več vrst medvedov (črni, rjavi, lačni, siti). Park se lahko pohvali z dvema posebnostima - ogromnimi drevesi sekvojami in najvišjo goro v Kaliforniji.

Sekvoje so zanimiva drevesa. Zelo malo jih zrase, ko pa zrasejo, so praviloma zelo velika. Večina sekvoj v parku je višjih od 60 metrov, vsebujejo več kot 1200 kubikov lesa in so težka do 1400 ton. Če gledamo s stališča številk bi bile sekvoje zelo uporabne v lesni industriji. Kar so v preteklosti tudi bile. Njihov les je zelo odporen in ne razpada, ne gori in je precej lomljiv. Kot tak ni uporaben v gradbeni industriji, ne morete ga uporabljati za kurivo, kakšna je potem sploh uporabna vrednost takega drevesa? Američani so se spomnili izdelovati iz njih lesene ograje in vžigalice.

Dandanes so uporabne predvsem v vlogi privabljanja turistov, ker gre za fascinantne orjake, ki izgledajo, kot da jim zob časa nič ne more. Človek se ob njih počuti zelo majhne in ko se takega orjaka dotakneš, ti ni povsem jasno kaj ga drži pokonci. Lubje na zunanji strani je namreč bolj podobno mahu kot pravemu lesu - je zelo mehko in se vgreza že pod težo pritiska prstov.

Kot bodoči inženirji smo naredili nekaj izračunov in poskusov. Matic je empirično dokazal, da les sekvoje ne gori, tudi če ga poskušaš zakuriti z vžigalnikom. Andrej je ocenil, da bi za podrtje takega drevesa moral nabrusiti dvakrat verigo motorne žage. Zorana je zanimalo ali so storži sekvoje energijsko dovolj nasitni, da bi jih lahko uporabljali kot dodatek k hrani. Na izsledke te raziskave še čakamo.

Problem s sekvojami je, da se lahko fotografiraš pred njimi, jih objameš (ali poskusiš objeti) in to je to. V gozdu se jih kmalu navadiš in niso več tako zanimive. Za preostanek dneva smo si izbrali obisk jezera Isabella. Gre za umetno zgrajeno jezero, ki se napaja z reke Kern in zagotavlja dobavo vode okoliškim mestom. Da bi prišli do tja smo si izbrali preko GPS-ja, jasno najkrajšo pot. Da računalniki vsega ne znajo, smo kot že velikokrat, doživeli na lastni koži. Bojda smo se vozili po avtocesti številka 155. Na začetku je izgledalo obetavno, cesta je bila široka in po ravnem je šlo vse kot namazano. Kmalu pa smo se znašli na čedalje bolj ozki cesti, ki je vodila v hribe, nasproti pa je prihajalo čedalje manj avtov, hiše ob cestah so postale redkejše in skoraj vse so bile praviloma zanemarjene.

Spoznali smo tudi malo manj industrijsko razvite predele, kjer vlada bodisi revščina ali navidezna popolna odsotnost vsega živega. Zanimivo je bilo brati napise ob cestah “Od te točke naprej ni bencinske postaje”, medtem ko imaš v kombiju, ki žre 23 litrov na 100 km napol prazen tank. Do jezera smo prispeli šele ob sončnem zahodu, tako da smo si ga lahko samo na hitro ogledali, se naužili svežega zraka in se odpravili naprej, iskat primeren motel.

Tu sta se zopet izkazala Matic in Domen, ki sta nam priskrbela študenstkim žepom prijazno prebivališče za nocojšnji počitek. Za danes bodi dovolj, jutri nas čaka obisk Nasinega Dryden Flight Research centra. Brez dvoma bo zanimivo. Namesto zaključka si raje poglejte naše dogodivščine na temle naslovu.

Pri medvedih v brlogu

Morda se vam zdi, da se piscu tega bloga kalifornijsko sonce pregrelo še tisto malo pameti, ki jo je imel. Po naslovih člankov, bi znalo biti kaj na tem. Pa pojdimo lepo po vrsti. Začnimo pri naši nameri, da danes obiščemo Berkeley.

Berkeley je državna univerza v Kaliforniji, za razliko od Stanforda, ki je zasebna šola. Odveč velja pripomniti, da med njima poteka rivalstvo na vseh področjih: od akademskih do športnih. Model izobraževanja, na katerem je osnovana univerza, slovi kot vzorčni, po katerem se zgledujejo vse ostale univerze v državi. Po čem se torej razlikujejo od ostalih? Morda po tem, da na 2500 hektarjih ponujajo idealno okolje za kaljenje novih idej. Študij v splošnem poteka tako, da so predavanja namenjena postavitvi smernic, ki jih morajo študentje med študijem (bodisi doma ali v skupinah) sami predelati in raziskati. Študentje nato rezultate svojega dela preverijo in zagovorijo s pomočjo asistentov, ki jih usmerjajo in ocenjujejo med samim delom. Kar pomeni, da pisni izpiti nimajo tako velike teže, kot jo imajo pri nas (kjer so predpogoj za ustne izpite, naprimer). Po domače povedano, bolj je pomembno kako se “spraviš k delu” in kakšne rezultate pri tem beležiš, kot pa kako si se sposoben naučiti nekaj na pamet, brez razumevanja.

Torej, od kod so se vzeli medvedi iz naslova? Medved Oski je maskota univerze. Do leta 1941 so uporabljali za maskoto pravega medveda. Prednost tega pristopa je bil, da ni bilo pomote, kaj maskota predstavlja. Problem je bil, da je moral biti medo vedno pod vplivom kakih hudih pomirjeval, da ni povzročal težav. Kasneje so se odločili da je ceneje (in verjetno manj nevarno za ostale), če uporabijo plišasti kostum. Zanimivo je tudi to, da so identitete nosilcev kostumov precej zaupnega značaja - zelo malo ljudi znotraj univerze ve, kdo se skriva pod kostumom.

Univerze v Ameriki so, podobno kot pri nas, odprtega značaja. Vsakdo lahko pride na kampus in doživi tamkajšnji utrip. Univerze imajo v ta namen organizirane brezplačne oglede, vodiči so ponavadi tamkajšnji študentje. Ogledi so tako praviloma vedno zanimivi in polni humorja, predvsem pa lahko spoznaš način študija in (ob)študijske dejavnosti od ljudi, ki to dejansko počnejo. Tudi ogled Berkeleya tako ni minil brez vodenega ogleda. Le vodič je bil nekoliko bolj domač…

Sare Isakovič ne bom posebej predstavljal. Vedo drugi o njej in njeni bleščeči karieri povedati več in bolj točno. Osebno me je presenetila z preprostostjo in pozitivno naravnanostjo. Vzela si je uro in pol časa in nam razkazala en delček Berkeleya. Prav zanimiv je utrip študentskega središča, kot je Berkeley. Vsa travica je pokošena na milimetre, na trati se sonči študentarija in bere knjige/zapiske, celoten kompleks je obkrožen z mogočnimi drevesi, s katerih se spuščajo radovedne in vedno lačne veverice. Vse skupaj je tako skorajda bolj podobno kakemu naprednemu živalskemu vrtu, kot pa resni raziskovalni in izobraževalni ustanovi.

Sara nam je povedala nekaj o njenem vsakdanjiku, za katerega je mnenja da je manj naporen, kot so bila zanjo srednješolska leta. Za vrhunske športnike imajo na Berkeleyu veliko posluha in Sari je všeč, da lahko tu študira in se hkrati posveča športu. Veliko jim pomeni, da se študentje ukvarjajo z različnimi rečmi in razvijajo svoje talente in potencial. V tej sferi bi se lahko slovenske univerze veliko naučile. Ne stane veliko, le nekaj dobre volje bi bilo potrebno pokazati.

Z zanimivimi sogovorniki čas hitro mineva, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Z veseljem bi ostali še kako uro ali dve, vendar je bil pred nami še obisk nacionalnega parka Yosemite, Sara pa je prav gotovo imela še kaj drugega v načrtu za ta dan. Razšli smo se z željami o srečnem potovanju in čimboljših rezultatih. Sara nam je tudi naročila, naj pozdravimo Slovenijo. Torej Slovenija, pozdravljena :)

Iz Berkeleya do Yosemite-a prideš v slabih štirih urah vožnje. Kar je za naše riti, umerjene za slovenske ceste in razdalje nepopisno trpljenje. Ampak bi nam bilo žal, če ne bi šli. Nacionalni park se razprostira na 3000 kvadratnih kilometrih. Za ilustracijo, Triglavski narodni park je velik 83 hektarjev. Torej vam je lahko jasno, da smo videli od celotnega parka bore malo. Žal nam čas ni dovoljeval več kot nekajurnega ogleda. Definitivno pa bi se splačalo vzeti kak teden ali dva za sam ogled parka. Ceste znotraj parka so asfaltirane in dobro vzdrževane, večina za turiste zanimivih mest je dosegljivih zgolj peš. Sam park je poln opozoril, da v okolici hlačajo medvedi in glede na bogato floro in favno ne bi bil preveč začuden, če bi se na brezpotju srečal iz oči v oči z medvedom. S takim, velikim, lačnim. Po možnosti gurmanom, ki bi vedel, da je meso, polno adrenalina bolj okusno.

Kot že rečeno, park smo bolj kot ne prevozili, bo treba enkrat organizirati en dopust in obiskati samo Yosemite. Jutri nas čaka še en park, pa naj bo za danes dovolj, že jutri se ponovno beremo, upam da z novimi dogodivščinami in vtisi.

Samo za vas,

Ekipa DŠI.

PS: Kalifornijsko sonce še kako vpliva na avtorja. Vedno pozabim dodati link na galerijo.

Sobote so dnevi za muzeje

Kaj povedati o muzejih v ZDA? Tako kot z vsako stvarjo tukaj je na voljo veliko izbire. Naletite lahko na odlične muzeje, za katere ni potrebno plačati vstopnine, kot tudi na take, za katere plačate zasoljeno vstopnino, a po končanem obisku od njih nimate ničesar. Določeni muzeji so namenjeni otrokom, zato so njihove vsebine prilagojene in za odrasle nekoliko preveč “risankaste”. Danes smo imeli precejšnjo srečo pri izbiri muzejev. Odpeljali smo se v NASA Ames Research Center, kjer se na 17 hektarjih razprostira letališče in množica raziskovalnih ustanov. S čim se tu ukvarjajo? Raziskavami na področju aerodinamike, raziskovanja vesolja, informacijskih tehnologij, iskanju planetov, podobnih zemlji, itn.

Moffet Museum

Gre za muzej, v katerem smo izvedeli, kaj vse se je dogajalo na področju današnjega raziskovalnega centra. Pred 2. sv. vojno je bil Moffet Field pomembno oporišče izvidniških cepelinov, ki so opravljali izvidniške naloge na področju Pacifika. Med 2. sv. vojno so iz oporišča izvajali naloge v zvezi z varovanjem konvojem in protipodmorniškem boju. Po vojni je oporišče predvsem životarilo, vse dokler sovjetske podmornice niso postale toliko nadležne, da so fantje iz Moffet Field-a morali obnoviti znanje, pridobljeno med 2. sv. vojno. Ogled je minil precej hitro, videli in slišali smo veliko zanimivega, če vas kdaj pot pelje mimo Moffet Field-a, ga toplo priporočamo.

NASA Exploration Center

Sprva smo bili presenečeni nad dejstvom, da se muzej nahaja v šotoru, ki je po obliki spominal na cirkuškega, po velikosti pa je bil precej majhen (glede na ameriške razmere). V njem se je skrivalo veliko zanimivega: vodič Bob, izvedenec z diplomo iz Discovery Channel-a (kot se je v šali poimenoval), nam je v uri in pol pripravil voden ogled po mednarodni vesoljski postaji- predstavil nam je programe Mercury, Apollo in Space Shuttle. Ime NASA vedno povezujemo z vesoljem (ali vsaj letalstvom), Bob pa nam je razložil, da se NASA ukvarja tudi z medicinskimi raziskavami in razvojem zdravil in genetike (resda ima večina raziskav predznak “vesoljski”), ki bodo nekoč del vsakdanjika, kot so dandanes vrtalniki na baterijski pogon, očala z antirefleksivnimi prevlekami, zobni aparati, spominska pena, ušesni termometer, vodni filtri in tako dalje. Ogled raziskovalnega centra nadvse toplo priporočamo.

Computer History Museum

Verjetno bi se v NASA Exploration Centru zadržali še dlje, vendar smo si želeli ogledati predstavitev Babbageovega drugega računskega stroja v enem največjih muzejev računalništva v silicijevi dolini. Torej, kdo je Charles Babbage in zakaj je njegov računski stroj tako pomemben, da smo ga leteli pogledat? Naš kolega Charles je bil zanimiva pojava, tako je ponavadi z geniji, ki mejijo na čudake. V času, v katerem je živel, so logaritemske tablice (ki se uporabljajo pri računanju vsega živega) izračunavali učenjaki na roke, pri čemer je prihajalo do napak pri izračunih. G. Charlesa je to tako motilo, da je sklenil, da bo izdelal stroj, ki bo znal izračunavati logaritemske tablice. Prepričal je takratno britansko vlado, da mu je namenila 17.000 funtov (za tiste čase je bila to izjemno visoka cena - za ta denar si dobil dve parni lokomotivi) za izgradnjo računskega stroja. Po nekaj letih načrtovanja in gradnje se je skregal z vsemi vpletenimi in iz projekta ni bilo nič. Ker je bil Charles pedanten človek, ki bi zlahka odnehal, je sklenil, da skonstruira drugi računski stroj. Seveda je bil stroj še bolj napreden in je bil sposoben izvajanja več različnih računskih operacij z večjo zalogo vrednosti.

Žal v drugo ni dobil potrebnih finančnih sredstev in stroj je ostal na risalnih deskah. Šele leta 1989 so v Londonskem muzeju znanosti sklenili, da izgradijo repliko glede na originalne načrte. Gradnja stroja je trajala 2 leti, rezultat gradnje pa je bila 13 ton težka pošast, sestavljena iz več kot 25.000 delov. Stroj tako vsebuje enoto za računanje, pomnilnik in enoto za tiskanje rezultatov.

Predstavitev stroja je bila za nas, tehnične navdušence, zanimiva. Stroj je v štirih obratih pogonske ročice izračunal eno ničlo polinoma (vrtenje ročice je trajalo približno 3 sekunde). Za ilustracijo - računalnik, na katerem berete tale zapis, je sposoben izračunati okoli 10-20 milijonov ničel polinoma v sekundi (ta rezultat se bo v naslednjih dveh letih podvojil, če upoštevamo trende v razvoju strojne opreme). Nismo sicer uspeli izvedeti, zakaj je bilo drugo nadstropje muzeja zaprto (izgledalo je, kot da nekaj prenavljalo), vendar je že obstoječa zbirka dovolj za kak dveurni sprehod po prostorih, v katerih se lahko z nostalgijo spominjate tehnologije, s katero smo se srečevali kot osnovnošolci in je na naša življenja tako zelo pomembno vplivala.

Kot ponavadi, naše vtise veliko bolje prikazujejo slike v galeriji. Obilo veselja pri ogledu vam želimo.

Obisk preročišča v Redwood shores

Preročišče je v grški mitologiji pomenil tempelj, kjer preroki napovedujejo prihodnost. Na takšnih mestih so se odločale usode vladarjev, državnih tvorb, kot tudi običajnih ljudi. Dandanes so tovrstni kraji predmet obiska turistov. Mi smo si ogledali nekoliko drugačno različico preročišča. Oracle corporation, kot je uradno ime podjetja, ima podobno vlogo. Odloča o usodi precejšnjega dela človeštva, če smo že malenkostni. S čim se torej Oracle ukvarja?

Če ste ste IT-jevec potem verjetno veste, kaj fantje/dekleta pri Oracle-u počnejo. Podpora middleware-u in poslovnim procesom. Glavni njihov produkt je podatkovni strežnik Oracle. Za vse tiste, ki vam računalnik predstavlja zgolj bež škatlo in počnete v življenju še kaj bolj zanimivega, naj vam razložim, kar zgornje pomeni.

Podatkovne baze so precej zanimive. Nikjer jih ni videti, vendar so povsod prisotne, vaše življenje pa je od zbirk podatkov veliko bolj odvisno, kot bi si to verjetno želeli. Vsak plačan račun, vsaka odmera dohodnine, vsak obisk pri zdravniku, vsaka rezervacija vstopnic se zabeleži v eno do mnogih podatkovnih zbirk. Tam podatki čepijo, tesno drug ob drugemu in čakajo, da se jih uporabi. Ko se jih ne rabi več, se jih prenese nekam, da se lahko na njih nabira prah. Dobesedno. Taki podatki so potem zanimivi predvsem s stališča najrazličnejših analiz, glede na problemsko domeno, ki ga podatki pokrivajo.

Torej imamo podatke, ki morajo biti nekam shranjeni. Za to je zadolžena ena taka zverina, ki se ji reče podatkovna baza. Gre za posebno programsko opremo, ki zna učinkovito shraniti podatke in jih prikazati, glede na želje uporabnikov. Še vedno tukaj? Pridni. Tako si namreč Oracle zagotovi svoj kruh, namazan z maslom.

Torej, zanimalo nas je, kako Oraclu uspeva izdelovati precej komplesno programsko opremo v pogojih precejšnje kvalitetne konkurence. Da bi kaj izvedeli, je jasno, treba iti k njim. Reči in izvesti pa sta dva različna pojma. Takoj zjutraj nas je presenetil izjemno gost promet. Prvih 15 km poti smo prevozili v slabe pol ure, nato je šlo hitreje. Čemern dan se je počasi pričel jasniti in smo parkirali pred Oraclom nam je postalo jasno, da iz dneva morda še kaj bo.

Mateju, ki se je ogleda veselil potihem že cel teden, se je obraz ukrivil v velik nasmeh, ko je v živo ugledal zanimivo oblikovane poslovne stavbe podjetja Oracle. Matica so ob prihodu takoj zaskominale lepo rejene race in goske, ki so se pasle na travnikih pred stavbami. Domen je med čokoladami, namenjenimi za darila, odkril dve, ki sta bili preveč poškodovani, da bi jih dali z rok, zato smo se odločili da čokolade pojemo ob prvi priliki sami, racam pa prizanesemo. Tako ali tako bi bilo preveč dela z njimi :).

Prvo predavanje nam je pripravil gospod Gordon Smith, produktni vodja, zadolžen za izdajo Oracle 11 g. Predavanje je od začetka bilo precej dolgočasno, ker si je g. Gordon razlagal, da njegovo delo študentov ne zanima (za referenco si je vzel svojo hčer, za katero pravi, da ji za podatkovni strežnik Oracle ne bi moglo biti bolj vseeno). Zato je tudi razlagal precej osnovne reči, oz. zadeve, ki smo jih že poslušali, pardon predremali na faksu. K sreči, po zaslugi Markotov in Žareta, smo kmalu našli skupni jezik, tako da se je preostanek predavanja zavlekel čez predvidenega.

Sledil je kratek obhod Oraclovih prostorov. Kot zanimivost naj navedem, da so vsi prostori in zgradbe v najemu. Poslovni prostori so zrasli na mestu nekdanjega vodnega zabaviščnega parka. V čem se Oracle razlikuje od ostalih? Morda tudi v tem, da imajo v laguni parkirano svojo jadrnico. Kako so jo do tam spravili in koliko časa je bilo potrebno, je zgodba zase.

Kadar je lušno, čas hitro mineva, tako je napočil čas slovesa. Pomahali smo račkam v pozdrav in se odpravili preživet preostanek dneva na plažo v Halfmoon bay-u. Kmalu smo spoznali, da s sočnim dnevom na plaži ne bo nič, za to je poskrbel sam g. Pacifik. Vroč zrak s celine in mrzel z morja se mešata ob vznožju gorske verige ob prelomnici sv. Andreja. Posledica? Megla in s tem propadli načrti o ležernem počivanju plaži. “Tu vreme je čist čudnu” je bil komentar dolenjskega dela ekipe, medtem ko je Zoran priporočil ogled bližnjega nacionalnega parka. Rečeno storjeno. Imeli smo se fajn. Če ne verjamete, poglejte semkaj.

Ogled Sun Microsystems in Univerze Stanford

Za Patrikov dan smo imeli načrtovan obisk podjetja Sun Microsystems ter Intelovega muzeja. Ker pa je bila lokacija Sun-a drugje, kot so nekateri mislili, smo si namesto Intelovega muzeja ogledali Stanford university. V Sun-u smo imeli najprej predstavitev odprtokodnega aplikacijskega strežnika GlassFish in načine, kako se lotiti optimizacije za bolj učinkovito delovanje. Predavatelji so nam nato med sprehodom po njihovem razstavnem prostoru pokazali zadnje  modele strežnikov, v živo smo si ogledali delovanje RT Java VM (realno časovne izvedenke Javinega virtualnega stroja). Zgodba zase je bila predstavitev kontejnerskega prostora za strežnike. Poslovni model temelji na dejstvu, da si marsikatero podjetje/država ne more privoščiti drage infrastrukture, potrebno za zanesljivo delovanje in obdelavo podatkov. V temu trenutku se lahko pohvalijo z 22-imi prodanimi kontejnerji. V en sam kontejner lahko namestijo do 250 strežnikov v izvedbi rezine 1U z vso redundanco in potrebno infrastrukturo, z izjemo vode za hlajenje, optične povezave in dobave električnega toka - zgolj za ilustracijo o kako zmogljivih “kontejnerjih” govorimo. Cena? Sitnica. Takorekoč prazen kontejner stane 400.000 dolarjev, cena se hitro zavrti do 2 mio. dolarjev, odvisno od tega, kaj si stranka zaželi.

Po ogledu Sun-a smo se kar malo lačni odpravili v Stanfordov kampus, kjer se nas je večina najedla v menzi njihove poslovne šole. Izbire je bilo veliko, nekateri so si še vzeli solato za večerjo :) Nato smo se sprehodili in občudovali njihovo zeleno travo :P. Kmalu zatem je sledil voden ogled univerze. Vodič Warner nam je 45 minut neumorno razlagal o zgodovini ustanove in njenih zgradbah. Kot zanimivost, naj navedem, da je ves čas ogleda hodil vzvratno. Pri tem se nikoli ni spotaknil ob kakršnokoli oviro. Očitno pozna okolico Stanforda po 4-ih letih precej dobro :). Warner, študent mednarodnih odnosov, se je izkazal s poznavanjem Slovenije (do sedaj so bili vsi poskusi asociacije Slovenije povezani z gručo držav v zahodno pacifiški regiji - resno), kot študent-sotrpin nam je razložil, kako poteka njihov delovnik in študentsko življenje na splošno. Seveda smo takoj padli v debato, ki se je končala tako, da je šel Warner pisati  seminarsko, mi pa iskat naše avtomobile.

Po ogledu smo se odpeljali še v bližnji nakupovalni center, kjer nam je bil hitro jasno, da tu kupujejo otroci bogatih staršev. Našli smo tudi kar nekaj trgovin, ki so bile všeč kolegom, vendar jim je bila ena ura premalo za kaj resnejšega kot oglede. Nekateri so dobili motivacijo za hujšanje, da bodo lahko v New Yorku kaj več nakupovali. Dekleti nad trgovinami nista bili navdušeni in sta bili še pred iztekom časa za nakupovanje pri naših avtomobilih. Seveda je odveč pripomniti, da sta bili onidve pobudnici sprehoda po nakupovalnem centru. V tretjem nadstropju, med pregrešno dragimi oblekami, smo zasledili tudi proizvod, izdelan v Sloveniji. Šlo je za Hugo Boss obleke, katerih cena samo za suknjič je segala preko 700 dolarjev brez davka. Sešite so bile očitno v Muri. Suknjiči istega proizvajalca, cenejši od zgoraj navedene cene, so bili izdelani bodisi v Turčiji ali južneje.

Mislim, da nam je že kar jasno, zakaj vseskozi poslušamo o vsesplošni krizi…

BTW: O Stanfordu zanesljivo napišem še dodatno objavo. Je vredno napisat več kot samo odstavek.

Monterey in San Luis Obispo

Živijo Slovenija,

Danes smo si ogledali Monterey. Gre za mesto velikosti Novega mesta, ki je znano po bogati ribiški preteklosti. Le-ta se manifestira še dandanes v raznoliki kulinarični ponudbi, osnovani na morskih jedeh in turističnih zanimivostih. Eno od njih smo si ogledali danes, več o tem v nadaljevanju.

Člani ekipe imamo skupno biološko uro, ki zadnje čase tiktaka bolj tako tako, večino časa ne tikataka :). Prvi med nami smo se zbudili že ob 6:00 po lokalnem času, od sedme zjutraj smo bili vsi že pokonci. Če se komu zdi morda to čudno, naj povem, da nas večina hodi ob omenjenih urah spat. Tu nam vstajanje začuda ne povzroča večjih težav, je pa res, da smo že po osmi uri zvečer povsem neuporabni za kaj drugega kot spanje.

V San Luis Obispu smo si ogledali Bubble Gum alley, gre za ulico, katere zidovi so na debelo prelepljeni z prežvečenim žvečilnim gumijem – že sliši se precej nagnusno, slike v galeriji lahko to potrdijo.

Pot nas je nato vodila do Montereya. Ljubi Slovenci, bodimo pošteni in si priznajmo da so naše ceste povečini zelo sodobne in udobne za potovanje. Pika. Večina cest tu je zelo zdelanih, prometna signalizacija je malodane kaotična, na vsakem metru te opozarjajo na to in ono (američani pač), pomembne informacije (kot so omejitve hitrosti in oznake izvozov), se kar malo izgubijo v množici prometnih oznak. Presenetljivo je ob cestah malo reklamnih panojev, ki so pri nas stalnica (drugače je v večjih mestih in mestnih središčih).

Na poti do Montereya smo si privoščili še manjši izlet iz glavne ceste v smeri obrobnega mesteca, ki ga je GPS priporočil zaradi bencinske črpalke. Ugotovili smo, da GPS-jem pač ni za verjeti, ker smo končali v mestu duhov (glej galerijo).

V Montereyu smo si ogledali Monterey Bay Aquarium. Gre za enega največjih vodnih vivarijev na svetu. Letno ga obišče preko 1.8 milijona obiskovalcev, ki si lahko ogledajo preko 35.000 vrst vodnih rastlin in preko 650 vrst živali. Vodenje vodnega parka organizira inštitut Monterey Bay Aquarium Research Institute, specializiranega za raziskovanje morskih globin.

Večina živali, ki so zaprte v akvarijih, so bodisi vzgojene v ujetništvu ali pa so jih obdržali v ujetništvu, ker jih iz najrazličnejših vzrokov niso mogli vrniti v divjino. Vodni park se tako lahko pohvali, da imajo edini na svetu v ujetništvu velikega belega morskega psa (četudi smo si ogledovali park preko 3 ure, ga nismo opazili).

Verjemite mi, da bi napisal še kaj več, vendar se ura približuje polnoči, pokonci pa me drži samo še zavest, da s temle stavkom zaključujem tale prispevek. Potem me čaka topla postelja. Ob branju tega prispevka vam želim lepo nedeljsko jutro.

Galerija