New York, New York

Namesto uvoda

Vse je pripravljeno za odhod v New York. Potovalke so nabito polne - posledica obiskov trgovin z ugodnimi cenami :) Avte, ki smo jih dosedaj imeli sposojene, smo vrnili. Na tem mestu si bom dovolil izgubiti kako besedo o naših prevoznih sredstvih. Pred odhodom v ZDA smo se odločili za najem večjega kombija za 12 oseb in manjšega avtomobila za 6 oseb. Odločitev se je izkazala za optimalno, ker smo višek prostora v kombiju izkoristili za dodatno prtljago in občasno poležavanje na zadnji klopi - dokler je organizacija prostora še to dovoljevala.
Ob najemu nam je bil dodeljen kombi znamke Ford E350. Šlo je za čisto novo vozilo, z 1800 prevoženimi miljami. Opremljen z 5.4 litrskim bencinskim motorjem V8 z 255 konjskimi močmi je vsaj na papirju obljubljal veliko. Vendar se je v kombinaciji s štiristopenjskim avtomatskim menjalnikom pretvoril v navadno kljuse. Nihče od nas namreč ni bil vajen vožnje avtomobila z avtomatskim menjalnikom, da je bila vožnja še zanimivejša, v avtomobilu ni bilo priročnika za uporabo. Avtomatski menjalniki so zelo uporabna reč pri speljevanju in pri vožnji, ko lahko z eno roko upravljaš vozilo, z drugo pa iščeš lokacije v GPS sprejemniku. Popolnoma pa razočarajo pri vožnji po avtocesti in v klanec. Kakršnokoli prehitevanje je manever, ki se začne s tem, da pohodiš stopalko za plin… in potem dolgo časa nič, nato globoko brundanje osmih valjev… bruuuuuum, ko avtomatika pretakne v nižjo prestavo, na obratomeru se kazalec ustavi na 2500 obratih na minuto. Avto začne precej vleči, ravno takrat, ko doseže krivulja navora svoj maksimum, avtomatika prezgodaj pretakne v višjo prestavo. Namesto pospeška z grozo opazuješ, kako počasi narašča hitrost na merilniku. Šeststopenjski menjalnik bi iz kombija po potrebi naredil dirkalno pošast poleg tega bi poraba goriva verjetno znašala manj kot 24 litrov na 100 kilometrov.

Manjši avto je presenetil s svojo nezanesljivostjo. Zamenjali smo jih kar 4. Od prvega smo se poslovili v Las Vegasu, ker je elektronika odpovedovala ob najmanj zaželjenih priložnosti, npr. luči se niso prižgale pred odhodom na nočno vožnjo, itd. Drugi se je od nas poslovil v Flagstaffu zaradi prazne pnevmatike. Tretjega smo zamenjali ker je utripala lučka za olje. Pohvaliti velja naše voznike, ki so prevoziti preko 8600 milj brez najmanjše nezgode.

Avti me ne zanimajo. Kaj se dogaja z vami?

V redu, nazaj k našem potovanju. Poleteli smo ob pol devetih z mednarodnega letališča v Los Angelesu. Pred tem smo morali dati skozi prijavo na polet in carinski pregled. David, Domen, Irina in Vida so imeli v potovalkah steklenice vin, ki so jih kupili v vinorodni dolini Napa. Irina in Vida sta očitno bili bolj sumljivi, saj ju je uslužbenka opozorila, da morata steklenice vzeti z kovčka. Da je zaplet postal še bolj zanimiv, na letališču po zagotovilih tamkajšnih uslužbencev letalske družbe United ni poštnega urada, na katerem bi poslali paket v New York ali domov. Prisežem, da je nekomu zadišal vrhunski rizling, letnik 2007. Zaplet smo na koncu rešili tako, da smo tamkajšnjemu varnostniku stisnili v roke vrečko s steklenicami, naslovom, kam naj pošlje paket in 100 dolarjev za vse skrbi, ki smo mu jih naprtili. V času, ko pišem tale prispevek, paket še ni prispel in čedalje bolj se nam zdi, da smo nekomu omogočili zelo pester večer. Če to drži, upam, da mu je teknilo in da ima vsaj nagravžnega mačka :)

Zapletom na letališču seveda ni bilo s tem konec. David in Domen sta po načelu “kar bo pa bo” oddala svojo prtljago, četudi je vnos tekočin na letalo strogo prepovedan. Te nesmiselne prepovedi nikoli ne bom razumel, kar bom razložil v nadaljevanju. Na carinskem pregledu je Matej zbujal pozornost z hladilno torbo za živila, v kateri je imel torbo s prenosnikom. Med potovanjem smo namreč živila shranjevali v hladilni torbi, na koncu potovanja torbe nismo hoteli zavreči, zaradi pomanjkanja prostora v potovalkah smo morali improvizirati. Tako je ravno Mateja doletela čast, da je svoj prenosnik prenašal naokoli v torbi kričeče modre barve. Ob pogledu na vse skupaj se nam dozdeva, da vemo, kakšni bodo modni trendi v letu 2009/10 :)

Ob prihodu do vrat za vkrcavanje smo ugotovili, da so zaradi tehničnih težav morali zamenjati letalo. Posledično se je odhod zavlekel, ta čas smo izkoristili za nakup pijače in sendvičev. Na letalu namreč nismo imeli zagotovljenega kosila, nikomur ni dišalo, da mora kosilo plačati. Tako opremljeni smo se znašli na letalu, skupaj z vsemi tekočinami, ki smo jih nabavili. Zdaj pa prosim za komentar kakega uslužbenca družbe United, kako to, da smem na letalo prinesti dva litra vode, kljub njihovi “prepovedi”?

Prihod v New York

Let je minil brez posebnosti, po prevzemu prtljage sta Domen in David ugotovila, da je nekdo šaril po njuni prtljagi. Kljub temu so steklenice ostale v potovalkah. Očitno carinikom ni bil toliko všeč njun izbor, kot je bil Vidin in Irinin. Če pomislim še malo sarkastično, bi prosil zgoraj omenjenega Unitedovega uslužbenca na tem mestu še za en komentar :) Nadobudni računalničarji smo se tako znašli pred novim izzivom. Kako iz letališča priti v mladinski hotel, oddaljen kakih 30 kilometrov? Preprosto. Z podzemno železnico. Kupili smo tedensko vozovnico, ki stane vsega 25 dolarjev, z njo se bojda lahko vozimo tudi s tamkajšnjimi avtobusi. A kmalu smo ugotovili, čemu tako nizka cena. Podzemna železnica je precej zastarela in počasna (potrebovali smo 1 uro, preden smo lahko prestopili na drug vlak, z drugim smo potem potrebovali še dodatnih 20 minut).

Nastanili smo se v mladinskem hotelu. Trenutno izgleda, da smo najstarejši gostje, z izjemo hotelskega osebja. Polno mularije. Kaj točno tu počnejo, ne vem - na živce nam gredo, ker tudi po drugi uri zjutraj po lokalnem času ni miru. Mi pa bi se radi samo dobro naspali. Za prihodnje izzive. Do takrat, lep pozdrav.

Universal Studios

Približujemo se zaključku našega potovanja. Na spored prihajajo tudi nekoliko lahkotnejši ogledi, ki so kljub temu precej naporni. Mednje nedvomno spada obisk tematskega parka Universal Studios. Kot že ime samo pove, gre za park, posvečen filmom in filmski industriji, pod okriljem studija Universal Studios. Za obisk parka smo se odločili, ker smo pri iskanju vstopnic za Sea World naleteli na možnost nakupa kombinirane vstopnice. Pri tem nam je uspelo prihraniti okoli 60 dolarjev na vstopnico, če bi kupili obe posebej.

Filmska industrija je v ZDA resen posel. V zvezi s tem se obračajo milijarde dolarjev letno. Universal Studios spada med večje studie, kjer se snemajo nove filmske uspešnice, dokumentarci in ostali medijski material. Za čimvečjo popularizacijo filmske industrije so v ta namen odprli tematski park, ki vsebuje predstave s posebnimi učinki. Vsaka predstava odkriva en del zapletene zgodbe, kako nastane film. Tovrsten način je hkrati dovolj zanimiv in poučen - ponavadi so tovrstni parki usmerjeni predvsem v zabavo.

Znotraj parka vam je tako na voljo posebna oblika vodenega ogleda, v kateri se sprehodite skozi velik kompleks kulis, kjer dejansko snemajo filme, serije in reklame. Za večino filmov, ki se recimo dogajajo v Evropi, tako obstaja samo ena kulisa, ki predstavlja tipično mesto v Evropi. Naloga filmske ekipe je, prebarvati stene in opremiti ulice tako, da gledalci ne opazijo podobnosti s kakim starejšim filmom - razen če se zgodba odvija na isti lokaciji.

Zgodba zase so ogledi filmov s 3D učinki, kjer ima gledalec res občutek, da se vse odvija pred njegovim nosom. Temu primerne so reakcije celotne dvorane, kadar filmski junak v dvorano zabriše npr. torto, vrže kamen in podobno. Smešno za umret. Za večjo realnost je vse podkrepljeno z interaktivnimi sedeži, ki te premetavajo, pihajo, škropijo, pri čemer verno posnemajo dogajanje v filmu.

Znotraj parka se nahaja malo mesto trgovinic, restavracij s hitro in bolj “počasno” hrano. Obisk slednjih vam priporočam preden se odpravite na vožnjo z vlakcem smrti. Vožnja se odvija napol v temi, gre za brutalen napad na tvoja zaznavna čutila za ravnotežje. Po dveh spiralah izgubiš občutek za prostor, zaradi konstanega gravitacijskega pospeška v zavojih se ne zavedaš ali se voziš obrnjen na glavo ali ne. Vmes te slepijo žarometi in ostali svetlobni učinki. Nato se vlakec ustavi. Pomisliš - uf.. tole je šlo pa za las, da nisem namazal tirnic s svojim kosilom. Ok, kje lahko izstopim? BUM! Vlakec se prične z isto hitrostjo in ritmom gibati ritensko. Iz vlakca prideš nekoliko tresočih nog in s čudnim občutkom v glavi, ki te ne zapusti preostanek dneva. Če si junak, greš poskusiti znova, vendar po dveh vožnjah imaš zagotovo vsega zadosti. Preostanek dneva verjetno preživiš v kaki senci z ledom okoli glave - in se počasi učiš hoje po ravni črti.

Kako velik je park? Zeeelo velik. Tako velik, da vam v enem dnevu komajda uspe vse pogledati. Upoštevati morate precejšnjo gnečo, do katere pride v popoldanskih urah in precej otežuje nemoten ogled predstav. Splača se priti takoj zjutraj ob odprtju parka - takrat še ni veliko družin z otroci - ti so namreč glavni obiskovalci parka. Pri sebi imejte vsaj litrsko plastenko vode ter dobro obutev - proti večeru boste namreč žejni in razbolelih nog. Nič od tega ni zabavno, kot je lahko zabaven obisk tematskega parka Universal Studios.

Jutri se odpravljamo v New York. S tem se pričenja še zadnji del našega potovanja. Vtise z današnjega ogleda si lahko, kot vedno ogledate v galeriji.

University of California

Spoštovani bralci,

Pričujoče besede vam pišem hitro, ker vem da lahko hitro berete, meni pa počasi zmanjkuje baterije na računalniku. Torej, obiskali smo UCLA. Gre za eno najuspešnejših univerz v Kaliforniji - slovi tako po športnih kot tudi akademskih dosežkih, ki jo redno uvrščajo med 10 najbolj uspešnih univerz ne glede na lestivco, po kateri sodijo uspešnost šolskega sistema.
Univerze so v ZDA drugače organizirane kot v Sloveniji. Predvsem imajo to izrazito prednost, da so vse stavbe zrasle na istem mestu z namenom, da je karseda največ infrastrukture deljene med čimveč različnimi ustanovami. Vse predavalnice, laboratoriji in ostale stavbe so organizirane tako, da so dosegljive s kolesom ali podobnim prevoznim sredstvom.

Morda velja omeniti, kako smo prišli do ideje/predloga, da obiščemo tudi UCLA. Na poti v ZDA je Domen na letalu sedel poleg profesorja računalništva, ki predava na UCLA. Beseda je dala besedo in obljubil nam je voden ogled univerze - le-te ponujajo vodene oglede tudi širšim množicam, ampak mi smo pač navajeni, da se nas tretira posebej, tudi v tem primeru ni bilo nič drugače :).

Posebno doživetje je bila naša udeležba na eni uri predavanja iz predmeta, ki ga poslušajo tamkajšnji računalničarji. Verjetno vas zanima kako je bilo? Najprej velja razložiti, da so v ZDA najbolj cenjeni predavatelji, ki prihajajo iz industrije, poznajo najnovejše trende, redno obnavljajo svoja znanja in so gonilo napredka na svojem strokovnem področju. Predavanje samo po sebi ni bilo nič posebnega - predavatelj je snov dobro poznal, zanimivo je predaval, uporabljal je sodobno opremo - vendar na nobenem področju se nam ni zdelo, da nam na naši fakulteti niso zagotovili podobnih pogojev dela - razlika je morda le v tem, da pri nas 30 odstotkov profesorjev zna pravilno uporabljati vse reči, ki olajšujejo pedagoški proces - za ostale ne morem reči, da se ne trudijo - morda bi potrebovali nekaj smernic ali predavanj, kako pripraviti dobra predavanja. Še ena zanimivost - predavalnica, pa tudi stavba sama je spadala med starejše na kampusu. Posledično je temu primerno vsa oprema kazala znamenja obrabe - ne pa tudi vandalizma, kot se žal pri nas vse prevečkrat dogaja.

Presenetilo (ali pa tudi ne) je obnašanje študentov. Predavalnica je bila nabita do zadnjega sedišča - predavanja so namreč obvezna, profesorji pobirajo podpise. Polovica študentov je aktivno sodelovala na predavanju, postavljala vprašanja, se obnašala disciplinirano. Ostala polovica je v eni roki držala hamburger, v drugi kokakolo ali kako drugo pijačo in pridno vzdrževala zvočno kuliso mljaskanja in srkanja. In to na univerzi, kjer eno letnik stane okoli 40.000 dolarjev!

Ob koncu predavanja smo v zvezi s tem postavili vprašanje profesorju. Le-ta je razložil, da imajo s tem precejšnje probleme - le katera fakulteta jih nima. Težava je predvsem v tem, da prva dva letnika na UCLA nista strokovno orientirana. Študentje lahko izbirajo med različnimi predmeti, nekateri niti ne vedo, iz česa želijo diplomirati, statistika pravi, da približno tretjina študentov naravoslovja zamenja področje študija (za npr. ekonomijo, družboslovje, itd). Druga pesem je delež študentov, ki naredijo letnik. Le-ta je vedno blizu 99-im odstotkom. Tu se pozna to, da morajo študentje delati sproti in so tudi sproti ocenjevani, pri nas pa je vse odvisno od enega samega pisnega izpita in enega samega ustnega izpita - kar včasih spominja na igro rulete s petimi naboji v revolverju.

Preden baterija dokončno odpove - še ena zanimivost. V lanskem letu je bilo vpisanih preko 25.000 študentov. Preko devet tisoč jih izhaja iz azijskih etničnih skupin - kar je najvišji delež v celotni populaciji. Kar zlahka opaziš, tudi če ne poznaš statistike. Na koncu dneva se nam je zdelo, da se nahajamo v kakem Hong Kongu in ne sredi Amerike. A morda je to ravno to največja prednost Združenih Držav. Raznolikost, mešanje kultur in idej - talilni lonec vsega na tem svetu.

Četudi le za en dan, za eno samo uro, bilo je zanimivo podoživeti, kako je biti študent na prestižni univerzi. Kdove, morda bo kdo od nas dobil priložnost/voljo za doktorski študij na eni od univerz, ki smo jih obiskali.

Jet Propulsion Laboratory

Ponedeljek je minil v znamenju ogleda Nasinega laboratorija. Jet Propulsion Laboratory je razvojni center, ki se je v preteklosti ukvarjal z razvojem raket in raketnih motorjev. Dandanes se je njihovo področje dela razširilo na izdelavo in spremljanje delovanja robotiziranih sistemov, namenjenih raziskovanju osončja. V kompleksu preko 5000 zaposlencev spremlja delovanje obstoječih misij na Marsu in razvija nove načine raziskovanja našega osončja.
Praktično ni vesoljskega programa pod okriljem Nase, ne da bi JPL laboratorij nosil levji delež razvoja in organizacije. Pred 31 leti je NASA lansirala vesoljsko sondi Voyager 2 in Voyager 1. Še dandanes spremljajo njihovo delovanje - sonda Voyager 1 je trenutno oddaljena več 16.000 milijard kilometrov - vsako sekundo prepotuje 17 kilometrov. Radijski signal, ki ga odda sonda, potrebuje več kot 14 ur, da pripotuje na zemljo. Po 31 letih sonda še vedno normalno deluje, v želji po čimdaljšem delovanju v vesolju, je večina optičnih in raziskovalnih instrumentov izklopljenih, ker niso več potrebni. Strokovnjaki predvidevajo, da bo sonda delovala do leta 2025, ko zaloga energije na krovu sonde ne bo več zadostovala za obratovanje instrumentov. Voyager 1 je dosegel ubežno hitrost, potrebno za izhod iz našega sončnega sistema, kar pomeni da se nikoli več ne bo vrnil. Na svojem krovu nosi zbirko fotografij in ostalega materiala, ki podaja osnovne informacije o planetu Zemlja. Upajmo, da nekoč pride nekomu prav, ko bo naletel na sondo.

Med vodenim ogledom smo si tako lahko ogledali kontrolno sobo, od koder nadzorujejo delovanje sond Spirit in Oportunity, ki na Marsu avtonomno raziskujeta površje planeta in iščeta znamenja življenja. Sprva je bilo mišljeno, da bosta sondi delovali 90 dni od dneva pristanka, letos mineva 5 let in 100 dni, sondi še vedno delujeta - da je temu tako, se imata zahvaliti viharnemu vremenu na Marsu, ki vsake toliko časa odpihne prah, ki se nabere na njihovih sončnih celicah. Sončne celice so edini vir energije za sonde, elektrika, shranjena v baterijah pomaga sondam preživeti zelo mrzle noči na Marsu. Sondi ne delujeta povsem popolno, manjše napake so se pojavile med 5-letnim obratovanjem, vendar ne omejujejo njunega delovanja. V tem času sta vozili posneli preko 250.000 slik in prepotovali 21 kilometrov.

Vozili bodo v Nasi uporabljali dokler ne bosta odpovedali. V tem času že dve leti gradijo njunega naslednika - Mars Science Laboratory. Vozilo je veliko približno kot znani Mini Morris. Na njem se bo nahajalo veliko več opreme, za katero upajo, da bo dala končni odgovor ali je življenje Marsu možno ter kje se v takem primeru nahaja. Znanstveniki imajo v načrtu, da bo sonda delovala več kot 2 leti. Posebnost našega ogleda je bila dvorana, v kateri nastaja to novo vozilo. Celoten prostor je hermetično zaprt, v t.i. čisti sobi, kjer se v celotni hali ne nahaja več kot 50.000 delcev. In hala je presneto velika. Vendar v nekaterih primerih tudi tak nivo čistoče ni sprejemljiv - vodič nam je razložil da obstajajo prostori, ki vsebujejo manj kot 100 delcev na kubični meter. S takim nivojem čistoče bi verjetno bile zadovoljne tudi naše mame :).

Ob koncu prispevka naj še navedem, da smo se družno odločili, da se vrnemo v študenske klopi, prisostvujemo še zadnjemu predavanju. Na povabilo dr. Ercegovaca se bomo udeležili predavanj na prestižni kalifornijski univerzi - UCLA. Poročamo jutri, kako nam bo šlo. V tem času si oglejte našo galerijo. Do naslednjič, lep pozdrav.

Venice Beach

Lep pozdrav vsem skupaj. Potovanje iz San Diega v Los Angeles je minilo brez večjih težav, med drugim tudi po zaslugi našega budnega voznika Mateja. Los Angeles namreč ni majhno mesto, nahaja se na dobrih 1.200 kvadratnih kilometrih. 3.8 milijona prebivalcev ustvarja precejšnjo prometno gnečo.

Po uspešni namestitvi v motelu smo si zadali, da obiščemo eno od lokalnih plaž in preverimo koliko je moker Pacifik. Še prej pa napišimo kako vrstico o tem, kako se najde prenočišče v ameriki. Tipično ob iskanju poiščemo lokacijo, kjer se nahaja čimveč motelov - cenovno ugodnih ponudnikov prenočišč z zajtrkom. Potem se sprehodimo od motela do motela in preverimo stanje sob, ter ponudbo (ali ponujajo zajtrk, kakšne vrste zajtrka, ponujajo internet, pralnico, itd.). Tipično se cene gibljejo od 70-100 dolarjev za sobo (ponavadi potrebujemo 3 dvoposteljne sobe ali dve štiriposteljne). K temu je potrebno prišteti še davek. Ko na recepciji razložimo, da smo študetnje z omejenim proračunom, nam ponavadi spustijo ceno za kakih 5 dolarjev, več je praviloma izredno redko - gre za zadnjo ponudbo. Potem se ponavadi obrnemo, odidemo v avte in poiščemo v GPS-ju novo lokacijo kamor bi šli pogledat za prenočišče. V tem času se zgodi, da do nas pride upravnik hotela (gre za drugo osebo, kot tiste na recepciji) in ponudi ceno, ki je tudi za 15 dolarjev nižja po sobi.
V odsotnosti boljše opcije ponavadi sprejmemo ponudbo, sicer se odpravimo naprej, dokler ne najdemo prenočišča, ki nam odgovarja. Prednost velikih mest je ogromno ponudbe - kvaliteta je ponavadi povsod na istem nivoju. O ceni ponavadi odloča lokacija motela in njegova zasedenost, nekaj gre tudi na račun psihološke vojne in pogajanj. V puščavskih predelih so cene nekoliko nižje, tudi izbire je manj, vendar nam nikoli ni bilo potrebno prespati v kombiju.

No, nadaljujmo z našim obiskom plaže. Našli smo prenočišče, ki je od obale oddaljeno 2 kilometra, zato smo se v duhu zdravega življenja do tam seveda odpeljali :). Parkirišče za cel dan stane 15 dolarjev, kar je glede na njihove razmere še kar ugodno. Na sami plaži se je nahajalo veliko ljudi, ki so poležavali na toplem aprilskem soncu. Idilo je kvaril le en detajl. Precej močan veter s Tihega oceana, ki je ustvarjal občutek mraza že v kratkih rokavih.

Kljub temu sta se Mitja in Andrej odpravila v vodo, če ne drugega, sta bila ob petih popoldne edina plavalca na plaži. Voda ni toliko mrzla, obala je plitva, zato je potrebno precej časa da prideš do vsaj približno plavalne globine, tam pa vladajo drugačne razmere kot v nam ljubem Jadranskem morju. Valovi so precej visoki in plavanje ni ravno ležerna uživancija. Je pa ta kraj raj za jadralce in deskarje.

Proti večeru je del ekipe prišel na idejo, da bi si za večerjo privoščil jastoga. Njihova večerja se je po nekajurni odisejadi končala v restavraciji s hitro prehrano. Nauk dneva - GPS sprejemnik ni vsevedna naprava, ki bi znala opozoriti, da večina restavracij na velikonočno nedeljo ne obratuje :).

PS: galerija vas, kot vedno zvesto čaka.

Vtisi iz preteklih nekaj dnevov

Kaj se je v zadnjih dneh dogajalo z nami? Iz Tucsona smo se preselili v San Diego. Do tam vodi avtocesta, ki je dolga več kot 530 km. Vožnjo smo brez izjeme dobro preživeli. Kot že rečeno, nam velike razdalje ne povzročajo več težav.

Mesto San Diego se nahaja na meji z Mehiko, gre za sodobno mesto z močno ladjedelniško industrijo, v bližini mesta se nahajajo mornariška oporišča in oporišča mornariškega letalstva. Na vsakem koraku se vidi vojaška infrastruktura in rožljanje z orožjem, bodisi v obliki preletov reaktivcev, helikopterjev ali vožnjo gliserjev in ostalih plovil. V samem mestu se dobro počutimo, daje občutek domačnosti, prebivalci so, kot povsod na naši poti zelo prijazni. Četudi San Diego slovi kot turistično mesto, so vsi ljudje, ne samo turistični delavci - le ti so na čase res osladni, zelo prijazni in odprti.

V mestu samem se nahaja vrsta turističnih zanimivosti, ki se jih izplača ogledati, eden izmed njih je prav gotovo živalski vrt. Živalski vrtovi so mi po večini podobni kot jajce jajcu, vendar ta iz San Diega izstopa. Kot prvo, je zelo obsežen, v njem se nahaja veliko živalskih vrst (koliko in kakšne vam ne znamo povedati, ker nihče od nas ni biolog :) ) kot tudi botaničnih - predvsem preseneča njegova umestitev v samo mesto. Živalski vrt se nahaja v bližini letališča in avtoceste, vendar ko se sprehajaš znotraj njega, tega sploh ne opaziš. Ko se voziš po avtocesti, se del poti voziš v zavetju ogromnih dreves, ki dajejo živalim zavetje pred hrupom in izredno močnim soncem. Zares domiselno, kako živalski vrt sovpada z samim mestom. V galeriji ste vabljeni k ogledu utrinkov z našega obiska.

Drugo zanimivost, ki smo si jo v preteklih dneh ogledali, je  upokojena letalonosilka USS Midway, preurejena v muzej. Če vas zanima tovrstna tehnika, je obisk letalonosilke obvezen, tudi ostali boste presenečeni koliko prostorov, hodnikov in stopnic boste prehodili v dobrih štirih urah, koliko povprečno traja obisk. Če želite še vse poslikati, se lahko obisk zavleče še za kako uro ali dve. Celoten obisk tako zlahka zapolni kako dopoldne. Ko ugotovite, da na ladji kot prostovoljci delujejo nekdanji mornarji, ki so služili na tej ladji v njeni zelo bogati zgodovini, vam obisk ladje lahko vzame več dni. Vsak prostovoljec je prijeten sogovornik, zna povedati oblio zanimivih anekdot - upam da se nekdo najde in zapiše vse zgodbe, s katerimi je povezana usoda toliko ljudi na eni sami ladji.

Verjetno se vsi sprašujete kako nam gre? Zadeve potekajo po urniku, nekateri člani ekipe prebolevajo želodčne težave, posledica eksperimentiranja z lokalno kuhinjo ali izčrpanosti od poti. Matevž se v soboto ni najbolje počutil, odpeljali smo ga na pregled k zdravniku v lokalno bolnišnico. Osebje je v bolnišnici bilo zelo prijazno, dežurna zdravnica je odredila vse potrebne preiskave krvi, v izogib dehidraciji je Matevž prejel dve steklenici fiziološke raztopine. Glede na rezultate je bila kriva viroza, predpisan tretma z antibiotiki in zdravili proti diareji bi moral težavo odpraviti. Kot zanimivost - vse zgoraj opisano, skupaj z 4-urnim ležanjem v bolniški postelji je/bi stalo okoli 1500 dolarjev skupaj z davkom. Še dobro da smo zdravstveno zavarovani, kot se spodobi. Amerika pač slovi kot dežela, kjer so tovrstne zdravstvene storitve precej drage.

Da nadaljujem z našimi obiski zanimivosti - danes smo obiskali park Sea World, nekakšna verzija Monterey Aquarium Bay-a, ki smo ga obiskali na naši poti v prvi polovici potovanja. Le da je tu park veliko bolj namenjen otrokom in turistom. Gre za imeniten spektakel, ki traja cel dan in na koncu dneva kar težko dojameš koliko zanimivostim si bil priča. Vsekakor si obisk parka zasluži povsem svojo objavo - več o tem v prihodnje, zaenkrat vam naj bo uteho naša galerija.

V nedeljo odhajamo v Los Angeles - počasi stopamo v zadnji teden našega popotovanja. Imejte se lepo in se še kaj beremo.

Lep pozdrav

Per aspera ad astra ali trnova je pot na Kitt Peak

Kitt Peak je meka za astronome. Na gori, visoki dobrih 2000 metrov, se nahaja 23 observatorijev, od koder se izvaja opazovanje vesolja. Na gori se nahaja tudi največji solarni teleskop - ime je morda zavajujoče. Teleskop ni namenjen zgolj opazovanju sonca, četudi je to njegov primarni namen. Z njim astronomi lahko opazujejo tudi ostale planete, ki se nahajajo med planetom Zemlja in soncem ali katerokoli drugo zvezdo. Njegova posebnost je, da se sisem leč ne nahaja v vakumu, temveč v atmosferi. Do težav pride, ker je teleskop precej velik, tunel teleskopa je dolga 82 metrov in je delno vkopan v zemljo. Zrak v delu, ki je vkopan v zemljo je hladnejši od zraka, ki vstopa v teleskop na vrhu. Zaradi temperaturnih razlik prihaja do popačenj slike, ki jih je potrebno upoštevati pri opazovanju vesolja. Njegovi manjši nasledniki imajo sistem leč v vakumu, ki rešuje ta problem.

Fotografi med vami se verjetno strinjate, da prah na lečah fotoaparata ne pomeni nič dobrega. Kako torej rešujejo ta problem astronomi, ki razpolagajo z teleskopi, katerih premeri leč znašajo več kot 4 metre. Odgovor je: ga ne rešujejo. Leče se zaprašijo, vendar dokler je tok svetlobe neoviran, se astronomi s tem ne obremenjujejo. Nato vzamejo močan kompresor in z zračnim tokom odpihajo prah z leče. Preprosto. Vedno sem bil prepričan, da najmanjši delec prahu na leči povzroča težave, očitno temu ni tako.

Zakaj bi na gori, ki ne spada med najvišje v državi, zrastlo toliko teleskopov? Zaradi dveh dejavnikov. V času gradnje, leta 1958 je bilo to območje Arizone odmaknjeno od velikih mest, kar je pomenilo, da je stopnja svetlobnega onesnaževanja veliko nižja od drugod. Vreme v tej regiji je stabilno, vroče, z malo vlage in posledično oblačnosti. Kar v praksi pomeni, da je v letu zelo malo dni, ko opazovanje zvezd ni mogoče. Stopnja svetlobnega onesnaževanja se je v zadnjih 30-ih letih povečala, v okoliških mestih se tega problema zavedajo in rešujejo po najboljših  močeh z uvedbo posebnih luči z usmerjenim osvetljevanjem in zatemnevanjem ulic.

Poseben dodatek k ogledu kompleksov, je predstavljal obisk solarnega observatorija od znotraj. V njem so nemški znanstveniki izvajali opazovanje planeta Venera. Sestavili so kompleksen matematični model, ki napoveduje, kako se bo zemljina atmosfera spreminjala v prihodnosti. Venera in Zemlja sta si po velikosti precej podobna, kar naj bi olajšalo preverjanje pravilnosti modela. Kako in zakaj to počnejo, nam ni uspelo izvedeti, ker obisk observatorija ni bil predviden in vključen v ogled, zato smo si samo na hitro ogledali, kako v praksi izgledajo raziskave vesolja, se zahvalili astronomom za obisk in odšli naprej.

Na poti nazaj nas je ustavila obmejna policija, ki je postavila točko na kateri je preverjala vozila. Vsi razen Domna smo imeli pri sebi potne liste, nekoliko se je zapletlo, ker so bili cariniki prepričani, da je Slovenija del Rusije. K sreči so bili dobre volje in niso povzročali težav, le opomnili so nas, da moramo potni list vedno imeti pri sebi. Preostanek dneva smo namenili administrativnim opravilom, kot je pranje in likanje.

Na obisku pri velikih modrih

V ponedeljek smo se odpravili na še zadnji obisk podjetja v ZDA. Tucson, drugo največje mesto v Arizoni, si je skupaj z bližnjo okolico prislužil naziv “optična dolina”, predvsem zaradi velikega deleža podjetij, ki razvijajo oborožitvene sisteme za vojsko. Namenili smo se na obisk podjetja IBM, točneje njegove podružnice, ki se ukvarja z razvojem in postavitvijo sistemov za obdelavo in shranjevanje podatkov.

IBM (ali veliki modri zaradi modrega zaščitnega znaka) je že od nekdaj slovel kot podjetje s posluhom za svoje stranke. Da jim to še vedno uspeva, dokazujejo tudi rezultati poslovanja - letos je IBM  eno od redkih podjetij, ki je poslovalo z dobičkom, kar je v svetu IT svojevrsten dosežek. Posluh imajo tudi za obiskovalce njihovih poslovnih zgradb, t.i. Executive centrov - četudi gre samo za študente.

Obisk se je začel zgodaj, ob 8:00 smo vstopili v konferenčno sobo, v kateri smo preživeli prijeten dan. Po zajtrku (tipični ameriški - omleta iz jajc in klobasicami, skupaj s čokoladnim muffinom), se je začela prva iz vrste predstavitev. G. Pearson, svetovalec za IBM produkte na področju sistemov za shranjevanje podatkov, nam je pripravil uvodno predavanja iz dinamične infrastrukture.

Kaj je dinamična infrastruktura? IBM pravi takole: nekoč, pred davnimi leti, ko si lahko en računalnik stlačil v eno samo sobo, v drugi sobi se je nahajala klima naprava, v tretji pa miniaturna elektrarna, da je vse skupaj delovalo, se je na takem računalniku izvajal en sam program. Več kot si imel znotraj podjetja programov (pri čemer nimam v mislih pasjanse, ampak kompleksne programe za obdelavo podatkov in strežbo tisočim uporabnikom hkrati), več sob z računalniki si imel. V podjetjih je uvedba novih aplikacij potekala tako, da so najprej poskrbeli za strojno opremo in pripadajočo infrastrukturo, nato namestili ustrezno programsko opremo, poskrbeli za ustrezno konfiguracijo, poskrbeli za testno okolje - le to je moralo imeti vse karakteristike produkcijskega okolja, šele nato si lahko zadevo zares pognal. Tipični krog take uvedbe je trajal več kot tričert leta in stal ogromno denarja. Ko je bilo potrebno objaviti novo različico aplikacije ali zamenjati eno od komponent računalnika, je bilo potrebno vse ugasniti in opraviti vzdrževalna dela. To je lahko trajalo od nekaj ur do več dni. V tem času storitve uporabnikom niso bile na voljo ali so bile na voljo v okrnjeni obliki.

S časom so se računalniki zmanjšali, njihove zmogljivosti so narastle, sposobni so bili izvajati več programov hkrati. Obenem je narastlo tako število uporabnikov kot tudi njihove zahteve (kar spomnite se, koliko podjetij je pred desetimi leti ponujalo zastonj e-mail račun in kako velik je bil poštni predal. Dandanes so velikosti poštnih predalov praktično neomejene za končne uporabnike). Sistemi tako niso smeli biti nedosegljivi po več ur za uporabnike - načrtovalci informacijskih sistemov so pričeli z gradnjo sistemov, ki ne poznajo ene same točke odpovedi. V praksi to pomeni, da so vsi resursi podvojeni - podvojeni so strežniki, podvojene so optične povezave, podvojeni so napajalniki, usmerjevalniki , vse. Izpad ene same komponente zaradi kake banalne napake na delovanje sistema nima vpliva.

Še vedno pa je veljalo pravilo, da se na enem takem kompleksnem sistemu odvija ena sama aplikacija. Verjetno sami opazite, da imeti dvakrat več opreme kot prej za vsako aplikacijo posebej pomeni dvakrat večje stroške postavitve, kar tisti, ki podpisujejo fakture v podjetjih, ne slišijo radi. Saj res, kako to, da vse deluje kot prej, stane pa dvakrat toliko? Izpad pomembnega programa za podjetje lahko pomeni milijonske izgube, celo njegov propad. Internet je postal pomembnejše okolje, kot je bil pred 20-imi leti.

Zmogljivosti računalnikov pa so rastle naprej in brithne glave v silicijevi dolini so ugotovile, da so računalniki sposobni poganjati dva ali več operacijskih sistemov hkrati - v zvezi s tem si zapomnite besedo virtualizacija. Pomeni, da se lahko celotno okolje - operacijski sistem, skupaj z vsemi aplikacijami izvaja na strojni opremi, ki sploh ne obstaja - med dejansko strojno opremo in operacijskim sistemov namreč deluje posebna programska oprema, ki preslepi operacijski sistem, ki misli, da se na računalniku izvaja sam. Sliši se komplicirano in zakaj bi to sploh hoteli?

Razlogov je več. Kar naenkrat ni potrebno graditi posebne infrastrukture za vsako aplikacijo posebej, enostavno se postavi v začetku dovolj močan računalnik - lahko tudi računski center z vso potrebno infrastrukturo, potem pa se dodatne aplikacije vpeljuje enostavno z namestitvijo operacijskih sistemov (nič več ni potrebno nameščati novih škatel z računalniki), če potrebujete bolj zmogljiv računalnik enostavno spremenite parametre navideznega okolja. Posledica? Manj konfiguracije, manj strokovnjakov, ki bi se ukvarjali z enoličnimi problemi, manj računalniških sistemov, ki bi prehitro zastareli, manj porabljene električne energije, manjši stroški obratovanja. Z ekonomskega vidika(kot tudi s tehnološkega) gre za čisto zmago.

Tako, zdalje smo vam razložili del prvega predavanja, ki je znašalo slabo uro. V njem smo spoznali grobe smernice in pojme, ki definirajo dinamično okolje. Sledila je predstavitev IBM-jevega paradnega konja na področju strežniškh sistemov - družina strežnikov z oznako DS8000. Če bi vam razlagal vse, kar smo v tistem predavanju spoznali, bi se tale prispevek razvlekel v nekaj zelo dolgega in neberljivega. Zadostuje naj že to, da so IBM-jevi predavatelji dobro strokovno podkovani in ga ni vprašanja, na katerega bi skomignili z rameni, rekoč “tega pa ne vem”.

DS8000 je strežniški sistem, ki ima le eno hibo - je precej drag. Zato so ponudbo na trgu strežniških sistemov razširili s sistemom XIV. Je cenejši, nekoliko manj zanesljiv, hkrati pa ohranja lastnosti dražjega brata. Le-tega so nam med predstavitvijo pripeljali na ličnem vozičku. Domen je poskrbel, da je zadeva šla na manjše kose, ki smo jih ostali z veseljem pretipali.

Predstavitev strežniških sistemov hitro minila, na vrsti je bilo predavanje g. Jima Bridgesa, ki nam je razložil, kako zagotoviti zanesljivost poslovnih procesov, ki se odvijajo na računalnikih. Poglavje zase je bila predstavitev načinov in tehnik reševanja podatkov v primeru katastrof - potresa, poplav, izpada ključnih komponent. Med predstavitvijo ene od možnih napak so Matica poslali v podatkovni center, da je iz enega od strežnikov med delovanjem potegnil ven disk in na ta način simuliral odpoved diska.

Sledilo je kosilo, po kosilu je sledila predstavitev SAN kontrolerja (če vas zares zanima za kaj gre, si preberite na tem naslovu). Nato smo se odpravili na sprehod po dveh laboratorijih - laboratoriju za diskovne sisteme in laboratoriju za tračne sisteme. Teh dveh prostorov nismo smeli slikati, v njih namreč poteka testiranje prototipov, kot tudi testiranje komponent, ki se bodo v kratkem znašle pri naročniku. Nekdo, ki za postavitev računskega centra zapravi 50 milijonov dolarjev ne mara presenečenj v obliki nedelujoče opreme. IBM pa ne mara slabe publicitete. Zato izpostavi svoje sisteme vsem skrajnostim, do katerih lahko pride. Trenutno se lahko pohvalijo, da so edini proizvalec strojne opreme, ki je certificirana za pogoje breztežnosti.

Po končanem ogledu laboratorijev je napočil čas slovesa - ura je kazala štiri popoldne, razšli smo se z lepimi željami, predavatelji so v dar dobili nekaj čokoladnih malenkosti, za katere smo menili, da je Slovenija v svetu prepoznavna. Preostanek dneva je minil v opazovanju sončnega zahoda, ki je bil prekrasen. Andrej pa je v vratih sobe motela, v katerem smo bivali, odkril sledove krogle iz strelnega orožja. Očitno smo se odločili za nekoliko bolj “eksotično” sosesko - se zgodi, kadar prispeš v mesto v poznih večernih urah in iščeš prenočišče.

PS: Slike, tako kot vedno lahko najdete v galeriji - opazili boste, da se slike redno prikazujejo, prispevki v obliki bloga pa ne - slike je veliko lažje objavljati, kot napisati berljiv potopis. Trudimo se zmanjšati zaostanek, hvala za razumevanje.

Obdobje, ko so pod zemljo počivali Titani

Ne mine dneva, da si ne bi ogledali kak muzej ali turistično zanimivo točko. Če gre za kako tehnično zadevo, smo še toliko bolj navdušeni nad vsem skupaj. Tako smo se spravili na ogled nečesa, kar je pomembno zaznamovalo zadnjih 40 let, obdobje, ki je vsem bolj poznano pod imenom “hladna vojna”.

Titan Missile Museum je posvečen eni sami zadevi. Jedrski raketi Titan II. So čudni tile američani, vseskozi rožljajo z orožjem, vseskozi pojejo hvalnice bogu, postavljajo spomenike in muzeje orožju. A kolikor je muzej o jedrski raketi lahko čudaški, je tudi upravičen. Gre za precejšen dosežek inženiringa, tudi računalniškega. Pisalo se je leto 1963. Rusi so namestili na Kubo jedrske rakete, svet se je zaradi igranja velesil znašel na robu vojne. Ne prvič in ne zadnjič. A vendar je to oboroževalno tekmo, tekmo norosti spremljalo grenko dejstvo - komur bodo prvemu popustili živci, bo pritisnil sprožilec in pahnil svet v pogubo. V jedrski vojni ni zmagovalcev in poražencev, ni preživelih. Dejstvo, da sta obe strani sposobni uničiti druga drugo, ne glede na to, kdo je spopad začel, so na zahodu imenovali MAD (Mutual Assured Destruction).

Američani so v ta namen postavili v puščavo vrsto podzemnih izstrelilnih bunkerjev, v katerih so tičale rakete Titan II. Namenjene so bile enemu samemu cilju. Odgovoriti na morebiten jedrski napad s strani nasprotnika. V bunkerjih se je ponavadi nahajalo od 4 do 12 članov posadke, ki so ob vsaki menjavi izmene preverili vse sisteme, vse ventile in cevi, raketo, skratka celotno zgradbo. Vsak dan najmanj trikrat. 20 let zaporedoma. Posadke so bile vedno v popolni pripravljenosti ne glede na uro ali dan v letu. Sporadično so dobivale ukaze za izstrelitev, ki so jih nato preklicali, med simulacijo in pravo izstrelitvijo rakete praktično ni bilo razlike (v kar smo se prepričali tudi sami, ko nam je vodič demonstriral, kako bi v resnici izgledala zaresna izstrelitev ali 12-a ura - konec sveta).

Vse je bilo podrejeno enemu samemu cilju. Ko pride ukaz, je potrebno izstreliti balistično raketo. In to ne katerokoli. Titan II je predstavljala višek v razvoju oborožitve. Dandanes oborožene sile ZDA nimajo rakete s podobnimi lastnostmi. Ob izstrelitvi je tehtala 154 ton, dosegla hitrost 18.000 milj na uro in v 35 minutah dosegla svoj cilj. Točnost zadetka je v 95% odstotkih izstreljenih raket znašala znotraj 500 metrskega polmera. Raketa je imela tudi bolj pacifistično vlogo. Zaradi velike moči in zanesljivosti je služila kot raketa nosilka za program Gemini, ki je bil predhodnik programa Apollo.

Iz oborožitve so jo umaknili, ker je bila predraga za vzdrževanje in ne zato, ker bi jo nadomestil boljši sistem. Po sporazumu START I in START II, so američani uničili večino raket in njihovih izstrelišč. Bunker je edini preostali od 63-ih, ki so bili zgrajeni v času hladne vojne. Skupaj z raketo, ki nikoli ni bila uporabljena - nikoli ni vsebovala jedrske glave ali izjemno jedkega in strupenega goriva in je služila za namene urjenja in treninga vzdrževalnega osebja in posadke bunkerja. Še ena od mnogih zanimivosti, ki smo jih med obiskom izvedeli: vsak izstrelitveni bunker je imel določen nabor treh ciljev (target package), ki jih je bilo možno vprogramirati v raketo glede na prejeti ukaz. Privzeta nastavitev je bila vseh dvajset let uporabe cilj številka 2. Posadka nikoli ni vedela, kaj se je pod tem imenom skrivalo. Tudi dandanes potencialni cilj še vedno skrivnost. Nanj je še dandanes usmerjena druga raketa, na drugi lokaciji.

Murphy-u se je smejalo, nam pa tudi

Živijo,

Začnimo dan z šalo. Se pokvari študentom računalništva avto. Prazna pnevmatika. Koliko jih potrebuješ, da zamenjajo prazno gumo? Najprej enega, ki zgodnji uri navkljub, opazi, da je pnevmatika prazna. Potem drugega, ki zna v avtu najti dvigalko in ključ (v zvezi s tem pripravljamo podjetju Dodge resno pritožbo. Živimo v 21-tem stoletju, avto pa ne zna povedat, da bo guma čez noč spustila? :)). Trejti poskrbi za to, da najde rezervno pnevmatiko, vendar mu je ne uspe sneti iz mehanizma, ki je brez pravega razloga kompleksen, da glava peče. Peti zna dvigniti avto, vendar pred tem pozabi odviti vijake. Zato rabi šestega, ki se usede v avto in sedi na bremzi, da lahko peti v miru odvije vse vijake. Sedmi poskrbi za namestitev rezervne pnevmatike, osmi zna spustiti avto z dvigalke, deveti zavije vse vijake na pnevmatiki. Deseti pospravi orodje, enajsti diagnosticira gumo in jo pospravi v prtljažnik. Dvanajsti pa pravkar vstane in se priduša, da bi znal on sam to bolje zamenjat. Trinajsti se med tem spomni klicati v podjetje, kjer smo najeli avto - obljubijo da bo nekdo prišel zadevo pogledat v 20-ih minutah. Uf, še dobro, da nas je na pot šlo toliko, drugače bi temu težko bili kos.

Res, čez kakih 15 minut je prišel serviser. Če mu tako lahko rečemo. S sabo je imel nov avto. Počasi ga je zložil dol, nato smo vso robo iz malega avta prestavili v novega. Menjava gume po ameriško, ni kaj. Po opravljeni papirnati birokraciji smo se počasi lahko odpravili proti zadanim ciljem.

Odpravili smo si pogledat največji (bojda tudi prvi) krater, ki ga je povzročil meteorit - imenovan tudi Barringerjev krater, po raziskovalcu, ki je trdil, da je jama nastala zaradi udarca meteorita in ne zaradi vulkanskega delovanja. Krater je nastal pred 50.000 leti, ko je zemljina gravitacija potegnila iz orbite 300.000 tonsko gmoto iz jekla in niklja. Upoštevati je treba, da je taka tvorba, teži navkljub precej majhna, le okoli 50 metrov premera je bojda imela. Je pa res, da naj bi v zemljino atmosfero priletela s hitrostjo okoli 12 kilometrov na sekundo. Ob udarcu se je sprostila energija velikostnega razreda 2.5 megaton TNT. Dovolj, da ti pokvari dan, če se nahajaš v okolici 50 km. Ob eksploziji se je v atmosfero sprostilo za 175 milijonov ton skal.

Da bi razumeli, kako je na zemlji nastalo življenje, je potrebno razumeti vlogo meteoritov, ki ubijajo in ustvarjajo življenje hkrati. Znanstveniki namreč špekulirajo, da je zemlja nekoč bila veliko večja, vendar je vanjo treščil velik meteorit, ki je razdelil zemljo na dvoje, drugi del se je formiral v obliki satelita Lune. Torej lahko sklepamo, da se življenje na Zemlji verjetno nikoli ne bi začelo, če bi bil planet Zemlja drugačen, kot je danes. Dinozavri po drugi strani naj bi izumrli zaradi trka velikanskega meteorita. V ne tako davni preteklosti se velja spomniti še enega dogodka, to je padca meteorita v Tungski v Sibiriji. Sledenje tovrstnim vesoljskim telesom je še danes nerešljiva uganka. Nihče ne ve ali v bližnji prihodnosti nemara ne bo prišlo do kakšnega padca večjega meteorita. NASA in ostale vesoljske agencije nadzorujejo in sledijo zgolj majhnemu deležu neba, projekti in programi, ki bi omogočali sledenje vsem vesoljskim telesom v bližini so še precej v povojih. A velja poudariti, da so padci velikih meteoritov izredno redki, majhnih pa se nabere precej. Vsak dan naj bi v zemljini atmosferi končalo približno 1000 ton vesoljskih teles. Če vstopijo v zemljino atmosfero in tam zgorijo zaradi izredne vročine, ki jo povzroča trenje, taka telesa imenujemo meteorji. Če meteor preživi vstop v zemljino atmosfero, obstaja možnost, da vam pade na rit. Od tu ime meteorit :).

Ok, nazaj k našemu ogledu. Suhoparne številke ne povedo veliko. V galeriji si lahko ogledate, za kakšno zverino gre. Stene se dvigujejo 150 metrov visoko, včasih je bil krater še veliko bolj globok, vendar je veter prinesel v dolino kraterja obilo peska. Sam krater je za javnost zaprt, obstajajo vodeni ogledi po robu kraterja, ki je kar zanimiv - vodiči v takih turističnih točkah so ponavadi navdušenci in zanesenjaki, ki vedo povedati ogromno, če le postavljaš prava vprašanja :). Še ena zanimivost: Astronavti so na dnu kraterja v okviru programa Apollo učili prepoznavanja kamnin. Vedeti so namreč morali, katere kamnine so za geologe bolj zanimive kot druge, s sabo namreč niso mogli odnesti veliko kamenja in so morali pri izbiri biti precej selektivni. Področje kraterja je še dandanes meka za geologe, saj je meteorit odprl nedrja zemlje in razmetal veliko količino kamenja - nekakšne vrste časovni stroj v preteklost. Nikjer drugje namreč geologi ne morejo občudovati plasti skalovja, ne da bi morali vrtati v globino.

Preostanek dneva je minil v vožnji. Počasi nam je prišlo v kri, da se nikamor nisi pripeljal, če se nisi vozil vsaj 3-4 ure :). Končali smo v Phoenixu, največjem mestu v Arizoni. Ob misli na toplo kopel in mehko posteljo vam želimo lep začetek dneva.

Grand Canyon - kraj kjer vlada narava

Grand Canyona ne obiskujte v aprilu zaradi vremena. Ali pa ravno zaradi njega se vam splača priti. In doživeti, kako te lahko prepiha kot cucka. Nisem meteorolog in ne razumem vseh mehanizmov, ki vodijo do tornadov ampak sklepam, da na severu pojedo veliko fižola. Veliko preveč. Drugače si ne znam razlagati orkanskega vetra, s katerim smo imeli opravka cel dan. Začelo se je že zjutraj, ko smo bili še na poti do Grand Canyona.

Naš kombi je vozil Žare, ko nas je zajel peščeni vihar. Njegov prvi komentar je bil: “Tule pa nej megla”. Vidljivost se je spustila na praktično ničlo, oznake ob cesti so postale čedalje slabše vidne, v določenih trenutkih se ni videlo skorajda ničesar. Tudi cestišča ne. V takih primerih, ko se voziš z 60 km/h in več, ti postane kar tesno pri srcu. Domačini so namreč navajeni vožnje v takem vremenu in ne vozijo veliko počasneje kot normalnem vremenu. Povsem lagodna vožnja se sprevrže v igro “zdaj me vidiš - zdaj me ne vidiš”, ko sunki vetra prinašajo oblake peska na cestišče in zakrivajo pogled na cesti.

Po nekaj kilometrih smo se pripeljali na bolj skalnato področje z manj peska. Sprijaznili smo, da se bo veter naš spremljevalec na poti. Ko smo prispeli do vhoda v park, se nam je osebje na vhodu opravičilo, da nam ne more zaračunati 20 dolarjev, ker jim je veter padel na transformator. V osmih urah naj bi ga bojda popravili. Nismo ostali toliko časa, da bi ugotovili ali jim je to tudi uspelo, smo pa na legalen način privarčevali 40 dolarjev. Ko smo kasneje prispeli v trgovinice s spominki, smo opazili, da imajo plastificirana obvestila, na katerih prosijo za razumevanje, ker jim električna blagajna ne deluje. Očitno so takih dogodkov tu že navajeni in so nanje pripravljeni.

Nacionalni park Grand Canyon se razteza na skoraj 5000 kvadratnih kilometrih - četrtina Slovenije. UNESCO ga uvršča med enega od najpomembnejših okolij, ki jih je potrebno zaščititi, da ostane za naše zanamce. Znotraj naravnega parka se nahaja sistem kanjonov, ki ga američani imenujejo Grand Canyon. Gre za ogromne doline, omejujene s klifi, ki jih je izdolbla reka Kolorado v milijonih let.

Posebej zanimive so razgledne točke, na katerih lahko turisti posnamejo sapojemajoče posnetke okolice, strmih sten in globokih dolin. Obiskali smo tri razgledne točke, na vsaki nas je napihalo, da je veselje. K sreči močan veter ni povzročil takšne zdravstvenih težav, kot jih je povzročila lahna sapica iz klimatskih naprav. Vseeno smo vsi bili mnenja, da se za razgled izplača potrpeti. O tem lahko presodite sami v galeriji.

Pot iz Grand Canyona smo nadaljevali v smeri proti Flagstaffu, gorskemu mestecu, ki leži na višini 2000 metrov. To, da leži tako visoko, je potrdil izračun našega strokovnjaka Domna za pretvorbe iz metričnega v imperialni metrični sistem. Seveda je bilo za pričakovati da nas bo tu presenetil pravi snežni vihar. K sreči smo se zatekli v restavracijo tipa “pojej kolikor moreš”, kjer smo v miru počakali da se vreme naveliča nagajat študentom FRI-ja. Jutri odidemo naprej, v Phoenix, od tam pa v Tucson, kar znaša več ur vožnje.

Zaenkrat je to vse od nas, želimo vam prijeten dan. Lahko noč.

Rafting po reki Kolorado

Preden vam začnem razlagati, kako je bilo fajn, naj vam povem, kako pojmujejo američani rafting. Vzameš 10 metrov dolg gumenjak, nanj pritrdiš Honding motor z 135 konjskimi močmi, naložiš gor 20 ljudi in vodiča. Tako si pripravljen za rafting na reki Kolorado.

Za 80 dolarjev po osebi smo se nekateri člani ekipe odločili za vožnjo, ki se začne pri jezu zraven mesta Page in znaša kakih 16 kilometrov po reki navzdol. Vodič indijanskega rodu je med vožnjo razdiral šale in zanimive prigode iz preteklih voženj. Sredi poti se je ustavil na peščenih sipinah, kjer smo si lahko ogledali slike na skalah, ki so jih pustili predniki 3000 let nazaj. Ko takole razmišljam - ali bo naša generacija lahko zapustila arheološki artefakt, ki bo ostal našim zanamcem in bo hkrati ostal berljiv?

Potovanje smo nadaljevali po mehkih meandrih reke Colorado, ki si je v tisočletjih utrla pot skozi mehko skalovje. Stene, s katerimi je reka obdana, so visoke od 200 metrov. Na nekaterih predelih so stene presegajo velikost 350 metrov - prizor za bogove, ko gledaš, kako visoko nad tabo kroži kondor - vodič ga vidi enkrat do dvakrat na mesec, po reki se spusti dvakrat do trikrat na dan - samo za ilustracijo kako pogost je tak dogodek.

V kanjonu je po kaki uri vožnje najbolj problematična presoja, kako daleč je kaka točka in kako velika je od blizu kaka zanimivost. Vse (z izjemo ogromnih sten) se zdi nekam majhno in hkrati blizu - posledica precej čistega ozračja. Podoben efekt lahko doživite tudi v narodnem parku Yosemite. Vzpetine, ki so oddaljene več deset kilometrov, se zdijo čisto na dosegu roke.

Ko smo se bližali koncu poti, je vodič izklopil motor, obstali smo v popolni tišini, po reki nas je nesel počasi nesel tok. Popoldansko sonce je prijetno sijalo, ko je vodič od nekod privlekel staro indijansko flavto in nam v idiličnem okolju zaigral nanjo. Indijansko izročilo ne pozna notnega črtovja, vsaka zaigrana skladba je edinstvena, plod improvizacije in dobrega spomina glasbenika.

S pristankom na edinem nabrežju, od koder je izkrcavanje možno (če iz kakršnihkoli razlogov ne bi bilo možno tam pristati, je naslednje ustrezno nabrežje, od koder lahko prideš iz kanjona, oddaljeno 16 dni plovbe!) se je del našega izleta zaključil. Namesto da bi bili utrujeni od veslanja, smo bili utrujeni od pripekajočega sonca.

Preostanek vožnje nazaj nam je voznica avtobusa, ki je videl in prevozil že boljše čase razlagala lokalne zanimivosti, skupaj z obveznim južnjaškim naglaskom in humorjem. Zvečer smo se dobili skupaj s kolegi, ki so se odločili za obisk doline Antelope (obvezno preverite, kako so se imeli). Odšli smo na zanimiv zavoj reke Kolorado, imenovan horseshoe bend (zavoj v obliki konjske podkve), kjer smo se slikali z nogami bingajoč nad 250 metrskimi previsi.

Jutri nas tako čaka odhod iz mesta Page proti Grand Canyonu. Napovedano je precej vetrovno vreme. Bomo videli, kako nam bo šlo.

Do takrat, lep pozdrav.

Hoover Dam

Takole, na blogu zaostajamo za dejanskim potekom dogodkov za kaka dva dneva. No, preden se zberejo vse slike, vtisi in formira kolikor toliko berljiv prispevek, traja. Svoje prispeva tudi nabit urnik, ki ne dovoljuje veliko prostega časa. Dovolj izgovorov, gremo s prispevkom naprej.

Kot del ogledov okolice Las Vegasa smo si ogledali tudi jez Hoover, ki omejuje reko Kolorado. Narava reke je bila v preteklosti namreč precej nepredvidljiva, reka je ujeta v sistem kanjonov in se napaja neposredno iz gorovja Rocky. Poplave in sušna obdobja so bila precej redna pojava, ki ju ni bilo možno vnaprej zanesljivo napovedati. To in potreba po poceni energiji v tem predelu amerike sta spodbudila ministrstvo za okolje v času velike gospodarske krize, da prične z gradnjo več jezov na reki Kolorado.

Jez Hoover je v času, ko je bil dokončan, veljal za največji jez na svetu. S širino 379 metrov in višino 221 metra še danes velja za impresiven dosežek gradbeništva in velja za 35-i največji jez na svetu. Naj vas spomnim, da je bila v času gradnje tako tehnologija, kot tudi poznavanje gradnje tako velikih struktur še v povoju, računalnikov, ki bi simulirali statične obremenitve betona, ni bilo, vse izračune so množice inženirjev opravile ročno.

Na gradnjo jezov se ne spoznam, zato se mi je zdela precej zanimiva. Kako za vraga lahko postaviš temelje jezu v deroči reki? Odgovor se glasi: ne moreš. Najprej je potrebno izbrati mesto za gradnjo jezu, ki je geološko stabilno. Nato izvrtaš v skalovje dovolj velike kanale, po katerih preusmeriš strugo deroče reke, tako da mesto, na katerem pričneš z gradnjo jezu, ostane suho. Nato zgradiš jez. Dve leti pred koncem predvidenega roka. V času največje gospodarske krize in inflacije. Pri čemer se srečuješ s problemi za katere nimaš takojšnjih rešitev. Ali je še kdo mnenja, da bi morali slovenske gradbince poslati kam v šolske klopi?

Jez letno proizvede 4 milijarde kilovatnih ur, ki jih porabijo odjemalci v treh državah: Kalifornija, Nevada, Arizona. Las Vegas ponoči sveti izključno zaradi jezu Hoover, pitna voda se zajema iz akumulacijskega jezera, s tako veliko kapaciteto, da bi lahko zaprli jez in bi se voda morala celo leto stekati, da bi dosegla rob jezu. Jez ima ogromen negativen vpliv na okolje. Poplave, ki so bile v preteklosti sestaven del ekosistemov v kalifornijskih ravninah, se ne dogajajo več. Ribja populacija za jezom je zdesetkana, v sušnih mesecih reka Kolorado presahne še preden se izteče v svojo delto. Jez je tako za ceno uničenja ekosistema reke pripomogel k razvoju jugozahoda ZDA, kjer se nahajajo podjetja iz Silicijeve doline. Čas bo pokazal ali se je ta odločitev izkazala za smotrno ali ne in kakšno ceno bodo prebivalci ZDA plačali.

Las Vegas

Brez skrbi, še vedno nas je 13 in še vedno smo vsi živi. Zdravi pa malo manj. Ker smo preživeli 3 dni v Las Vegasu, kjer ima vsaka luknja klimatsko napravo, ki mora obvezno pihati vsakemu v obraz. Posledica? Ni ga junaka ali junakinje brez smrkavega nosu in šumenja v glavi.

Torej, Las Vegas je umetno grajeno mesto, katerega edini namen, je ponuditi zabavo obiskovalcem. Kakšne vrste zabavo? Pravzaprav čisto vse, kar se pod to besedo pojmuje. Podnevi, ko se sprehajaš po mestu, nimaš občutka da gre za kakšno posebno mesto. Stranske ulice so zanemarjene in polne smeti, po pločnikih postopajo brezdomci in prosjačijo, Las Vegas izgleda kot tipično puščavsko mesto, obsojeno na životarjenje. Nekatere zgradbe so napol zgrajene in izgledajo opuščene, povsod se nahajajo napol podrte žične ograje. Šele ponoči dojameš, kakšna je vloga Las Vegasa. Do koder ti seže pogled, mesto razsvetljujejo neonske luči in napisi, ki vabijo obiskovalce k igram na srečo in ostalim dogodkom. O tem se lahko prepričate na tem mestu.

V času našega bivanja smo bili nastanjeni v hotelu Stratosphere, to pa zato, ker je predstavljal najcenejši način prebivanja v Vegasu. Cene hrane in prenočišč so dokaj ugodne in v dosegu navadnih smrtnikov, kar je v interesu igralnic, da ostane čimveč denarja za vlaganje v igre na srečo. Kruha in iger tu ne manjka. Poskrbljeno je za vse okuse in želje. Želite 3D kino predstavo? Edina dilema, ki jo imate, je kateri kino izbrati. Si želite vrtiljaka 200 m nad mestom? Kaj pa prosti pad z najvišje točke v mestu? Si želite ogledati vodomet ob spremljavi Sinatrinih zimzelenih? Vam voda ni všeč in bi raje čokoladno fontano? Ste si premislili in vam je voda všeč, ampak mora biti morska, po možnosti s kako morsko sireno in gusarji? Kaj pa miniaturne Benetke? Ste za ogled Eifflovega stolpa? Pa tipične ulice v New Yorku? Vse to in še več se nahaja v mestu, ki nikoli ne spi.

Pravzaprav so bili trije dnevi premalo, da bi si pogledali vse, kar se v mestu dogaja. Je tako izven časovnega načrta, kot tudi finančnega. Ko na koncu dneva narediš bilanco, ugotoviš da predstavlja američanom vlečenje dolarjev iz tvoje denarnice šport, v katerem so zelo dobri. In tako lastnika menjavajo milijoni dolarjev v eni sami noči, spreminjajo se usode ljudi, vsak dan znova. K sreči smo študentje dovolj prebrisani in varčni. Domen in Marko sta v igralnici priigrala dobiček (resda majhen za ameriške razmere, vendar gre za dobiček :)), tisti ki nimamo srečne roke pa smo raje čepeli v hotelski sobi ali lovili zanimive kadre v fotoaparat.

Edini davek, ki smo ga precej plačali, je naše splošno zdravje. Vsi malo smrkamo in kihamo, ker so vse igralnice, vsi hoteli opremljeni s klima napravami. Če potegnem vzporednico z severnokorejskimi stanovanji, kjer se bojda v vsakem prostoru nahaja zvočnik, ki predvaja državno propagando in se ga ne da popolnoma izklopiti, se v hotelih v Vegasu nahajajo klime naprave, ki pihajo od vsepovsod in se jih ne da izklopiti. Vsi smo mnenja, da od propagande, npr. Kim Li Sunga ne more tako boleti glava, kot boli prepihana glava :)

V naslednjih dnevih nas čaka obisk jezu Hoover, ki z elektriko napaja 4 države - 12 odstotkov vse porabljene elektrike prihaja iz enega od največjih jezov na reki Colorado. Iz Vegasa bomo odpotovali na približno 9 urno potovanje proti mestecu Page. Se beremo ob prvi priložnosti. Do takrat, si napasite oči v naši galeriji.

Ad Inexplorata

Živijo Slovenija, upam da ste dobro spali, navkljub eni uri spanca manj. Današnji zapis bo v večini govoril o včerajšnjem dnevu. Napisali bi ga že včeraj, pa je bilo treba videno in slišano vmes prespati, urediti misli in vtise ter nato to strniti v kratek prispevek, skupaj z galerijo posnetkov.

Obiskali smo Dryden Flight Research Center, lociran v letalski bazi Edwards. Gre za ogromen kompleks, ki se razprostira v puščavi v velikosti dolenjske regije in zasavja skupaj. Samo toliko, da dobite občutek, kako velika je ta baza. Baza je sicer pod nadzorom letalskih sil ZDA, del kompleksa je na voljo vladni agenciji NASA. Baza Edwards je razvojni center za nove tehnologije, ki jih razvijajo v okviru programov letalskih sil. Vsaka posodobitev obstoječih sistemov, letal, oborožitve mora iti skozi fazo razvoja in testiranja skozi katerega se prepričajo ali je tovrstna posodobitev/nadgradnja smiselna in možna. Nova letala in sistemi se tu razvijajo in prehajajo v uporabo. Za vsako tako noviteto morajo testni piloti ugotoviti kje ima meje in kaj letalo dovoljuje, kako se obnaša v izrednih razmerah in kakšni so standardni in skrajšani postopki za vsak možen scenarij, ki se pri letenju z njimi lahko zgodi. Tveganja pri tovrstnih testiranjih so navkljub naprednim računalniškim simulatorjem tvegana.

Dva dneva pred našim obiskom se letalo, ki ga trenutno uvajajo v redno uporabo, ni vrnilo z poleta. Pilota so razglasili za pogrešanega, po zaključenem iskanju letala in pilota so razbitine letala našli v puščavi, skupaj s pilotom, ki je v nesreči izgubil življenje. Izguba izkušenega pilota je močno pretresla pripadnike eskadrilije za testiranje, šolanje takih pilotov namreč traja desetletje in milijone dolarjev. Latinski izrek “Ad Inexplorata” imajo v grbu eskadrilije in pomeni “V neznano”.

NASA na drugi strani se ne ukvarja z razvojem oborožitve in s tem povezanih sistemov. Njihova vloga je v preteklosti zajemala raziskave v zvezi z letenjem blizu zvočnega zidu, možnost ekonomičnega letenja pri hitrostih, višjih od dvakratne hitrosti zvoka, doseganjem visokih hitrosti visoko v atmosferi. V okviru programa X-15 je tako peščici testnih pilotov in množici razvojnih inženirjev uspelo doseči hitrost 7,274 km/h na višinah, višjih od 100 km. Nekaj pilotov si je tako prislužilo celo naziv astronatov, ker so leteli tako visoko - na robu vesolja. Za namene programa Apollo pa so razvili modul, s katerim so astronavti pristali na luni.Navadni smrtniki po zaslugi njihovih raziskav letimo varneje. V okviru posebnega programa, v katerem so testirali obnašanje potniških letal ob udarcih v zemljo, so razvili priporočila in navodila izdelovalcem potniških letal, s katerimi so izboljšali varnost ob letalskih nesrečah.

Preden nadaljujem, bi se na tem mestu želeli zahvaliti g. Jean-Pierre Vonarbu iz slovenske ambasade iz Washingtona. NASA je namreč že potrjen obisk malo pred odhodom v ZDA preklicala zaradi administrativne napake, ker se je Slovenija nahajala na seznamu držav, katerih državljani nimajo vstopa v letalske baze zračnih sil ZDA. G. Pierre je poskrbel, da se je napaka razrešila v zelo kratkem času.

Prijazni vodički sta nam razkazali celoten kompleks, na katerem se NASA ukvarja z razvojem. Sprehodili smo se med razstavljenimi letali, ki so nekoč bili delovni konji za njihove raziskovalne programe na področju aerodinamike. Del ogleda je potekal v hangarjih, kjer smo smeli fotografirati samo v smeri iz letalske steze proti hangarju. V obratni smeri nismo smeli, ker bi lahko posneli kakšen “občutljiv” kos opreme, ki ga ima vojska tam na testiranju. Kot smo se kasneje prepričali, se tu v puščavi marsikaj dogaja.

Drugi del ogleda je potekal neposredno iz avtobusa. Tu so nam eksplicitno prepovedali kakršnokoli telefoniranje ali fotografiranje. Ogledali smo si del kompleksa, ki ga uporablja vojska. Peljali smo se mimo zgradb, v katerih servisirajo obstoječa letala, testirajo nadgradnje, čistijo in barvajo letala. Poglavje zase je bila vožnja mimo ploščadi, kjer so servisirali najnovejše letalo, ki trenutno prihaja v redno uporabo - F-22. Razvoj tega letala je stal 65 milijard dolarjev, cena za izdelavo enega primerka je ocenjena na 137.5 milijonov. Trenutno je izdelanih 127 primerkov, v načrtu je izdelava še 56-ih. Pred ekonomsko krizo je celotno naročilo znašalo 750 primerkov, kasneje so ga omejili na 183.

Del tehnologij, ki so bile razvite za to letalo, bodo nedvomno našle pot v vsakdanji uporabi. Toda ali ne bi bilo lažje uporabiti ta denar za razvoj česa bolj uporabnega, kot strojev za sejanje smrti in “ameriške svobode”?

Sneg, sonce, puščava in ogromne sekvoje

Današnji dan je bil po pričakovanjih naporen. Zelo. Nekaj smo ga preživel na svežem zraku, ostanek v avtomobilih, vozeč se od ene zanimivosti do druge. Sequoia National Park je drugi najstarejši nacionalni park. Ustanovljen je bil kmalu za nacionalnim parkom Yellowstone. Na 1600 kvadratnih kilometrih, kar je dobra desetina Slovenije, najdete vse: od redkih rož, dreves, požrešnih veveric, več vrst medvedov (črni, rjavi, lačni, siti). Park se lahko pohvali z dvema posebnostima - ogromnimi drevesi sekvojami in najvišjo goro v Kaliforniji.

Sekvoje so zanimiva drevesa. Zelo malo jih zrase, ko pa zrasejo, so praviloma zelo velika. Večina sekvoj v parku je višjih od 60 metrov, vsebujejo več kot 1200 kubikov lesa in so težka do 1400 ton. Če gledamo s stališča številk bi bile sekvoje zelo uporabne v lesni industriji. Kar so v preteklosti tudi bile. Njihov les je zelo odporen in ne razpada, ne gori in je precej lomljiv. Kot tak ni uporaben v gradbeni industriji, ne morete ga uporabljati za kurivo, kakšna je potem sploh uporabna vrednost takega drevesa? Američani so se spomnili izdelovati iz njih lesene ograje in vžigalice.

Dandanes so uporabne predvsem v vlogi privabljanja turistov, ker gre za fascinantne orjake, ki izgledajo, kot da jim zob časa nič ne more. Človek se ob njih počuti zelo majhne in ko se takega orjaka dotakneš, ti ni povsem jasno kaj ga drži pokonci. Lubje na zunanji strani je namreč bolj podobno mahu kot pravemu lesu - je zelo mehko in se vgreza že pod težo pritiska prstov.

Kot bodoči inženirji smo naredili nekaj izračunov in poskusov. Matic je empirično dokazal, da les sekvoje ne gori, tudi če ga poskušaš zakuriti z vžigalnikom. Andrej je ocenil, da bi za podrtje takega drevesa moral nabrusiti dvakrat verigo motorne žage. Zorana je zanimalo ali so storži sekvoje energijsko dovolj nasitni, da bi jih lahko uporabljali kot dodatek k hrani. Na izsledke te raziskave še čakamo.

Problem s sekvojami je, da se lahko fotografiraš pred njimi, jih objameš (ali poskusiš objeti) in to je to. V gozdu se jih kmalu navadiš in niso več tako zanimive. Za preostanek dneva smo si izbrali obisk jezera Isabella. Gre za umetno zgrajeno jezero, ki se napaja z reke Kern in zagotavlja dobavo vode okoliškim mestom. Da bi prišli do tja smo si izbrali preko GPS-ja, jasno najkrajšo pot. Da računalniki vsega ne znajo, smo kot že velikokrat, doživeli na lastni koži. Bojda smo se vozili po avtocesti številka 155. Na začetku je izgledalo obetavno, cesta je bila široka in po ravnem je šlo vse kot namazano. Kmalu pa smo se znašli na čedalje bolj ozki cesti, ki je vodila v hribe, nasproti pa je prihajalo čedalje manj avtov, hiše ob cestah so postale redkejše in skoraj vse so bile praviloma zanemarjene.

Spoznali smo tudi malo manj industrijsko razvite predele, kjer vlada bodisi revščina ali navidezna popolna odsotnost vsega živega. Zanimivo je bilo brati napise ob cestah “Od te točke naprej ni bencinske postaje”, medtem ko imaš v kombiju, ki žre 23 litrov na 100 km napol prazen tank. Do jezera smo prispeli šele ob sončnem zahodu, tako da smo si ga lahko samo na hitro ogledali, se naužili svežega zraka in se odpravili naprej, iskat primeren motel.

Tu sta se zopet izkazala Matic in Domen, ki sta nam priskrbela študenstkim žepom prijazno prebivališče za nocojšnji počitek. Za danes bodi dovolj, jutri nas čaka obisk Nasinega Dryden Flight Research centra. Brez dvoma bo zanimivo. Namesto zaključka si raje poglejte naše dogodivščine na temle naslovu.

Pri medvedih v brlogu

Morda se vam zdi, da se piscu tega bloga kalifornijsko sonce pregrelo še tisto malo pameti, ki jo je imel. Po naslovih člankov, bi znalo biti kaj na tem. Pa pojdimo lepo po vrsti. Začnimo pri naši nameri, da danes obiščemo Berkeley.

Berkeley je državna univerza v Kaliforniji, za razliko od Stanforda, ki je zasebna šola. Odveč velja pripomniti, da med njima poteka rivalstvo na vseh področjih: od akademskih do športnih. Model izobraževanja, na katerem je osnovana univerza, slovi kot vzorčni, po katerem se zgledujejo vse ostale univerze v državi. Po čem se torej razlikujejo od ostalih? Morda po tem, da na 2500 hektarjih ponujajo idealno okolje za kaljenje novih idej. Študij v splošnem poteka tako, da so predavanja namenjena postavitvi smernic, ki jih morajo študentje med študijem (bodisi doma ali v skupinah) sami predelati in raziskati. Študentje nato rezultate svojega dela preverijo in zagovorijo s pomočjo asistentov, ki jih usmerjajo in ocenjujejo med samim delom. Kar pomeni, da pisni izpiti nimajo tako velike teže, kot jo imajo pri nas (kjer so predpogoj za ustne izpite, naprimer). Po domače povedano, bolj je pomembno kako se “spraviš k delu” in kakšne rezultate pri tem beležiš, kot pa kako si se sposoben naučiti nekaj na pamet, brez razumevanja.

Torej, od kod so se vzeli medvedi iz naslova? Medved Oski je maskota univerze. Do leta 1941 so uporabljali za maskoto pravega medveda. Prednost tega pristopa je bil, da ni bilo pomote, kaj maskota predstavlja. Problem je bil, da je moral biti medo vedno pod vplivom kakih hudih pomirjeval, da ni povzročal težav. Kasneje so se odločili da je ceneje (in verjetno manj nevarno za ostale), če uporabijo plišasti kostum. Zanimivo je tudi to, da so identitete nosilcev kostumov precej zaupnega značaja - zelo malo ljudi znotraj univerze ve, kdo se skriva pod kostumom.

Univerze v Ameriki so, podobno kot pri nas, odprtega značaja. Vsakdo lahko pride na kampus in doživi tamkajšnji utrip. Univerze imajo v ta namen organizirane brezplačne oglede, vodiči so ponavadi tamkajšnji študentje. Ogledi so tako praviloma vedno zanimivi in polni humorja, predvsem pa lahko spoznaš način študija in (ob)študijske dejavnosti od ljudi, ki to dejansko počnejo. Tudi ogled Berkeleya tako ni minil brez vodenega ogleda. Le vodič je bil nekoliko bolj domač…

Sare Isakovič ne bom posebej predstavljal. Vedo drugi o njej in njeni bleščeči karieri povedati več in bolj točno. Osebno me je presenetila z preprostostjo in pozitivno naravnanostjo. Vzela si je uro in pol časa in nam razkazala en delček Berkeleya. Prav zanimiv je utrip študentskega središča, kot je Berkeley. Vsa travica je pokošena na milimetre, na trati se sonči študentarija in bere knjige/zapiske, celoten kompleks je obkrožen z mogočnimi drevesi, s katerih se spuščajo radovedne in vedno lačne veverice. Vse skupaj je tako skorajda bolj podobno kakemu naprednemu živalskemu vrtu, kot pa resni raziskovalni in izobraževalni ustanovi.

Sara nam je povedala nekaj o njenem vsakdanjiku, za katerega je mnenja da je manj naporen, kot so bila zanjo srednješolska leta. Za vrhunske športnike imajo na Berkeleyu veliko posluha in Sari je všeč, da lahko tu študira in se hkrati posveča športu. Veliko jim pomeni, da se študentje ukvarjajo z različnimi rečmi in razvijajo svoje talente in potencial. V tej sferi bi se lahko slovenske univerze veliko naučile. Ne stane veliko, le nekaj dobre volje bi bilo potrebno pokazati.

Z zanimivimi sogovorniki čas hitro mineva, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Z veseljem bi ostali še kako uro ali dve, vendar je bil pred nami še obisk nacionalnega parka Yosemite, Sara pa je prav gotovo imela še kaj drugega v načrtu za ta dan. Razšli smo se z željami o srečnem potovanju in čimboljših rezultatih. Sara nam je tudi naročila, naj pozdravimo Slovenijo. Torej Slovenija, pozdravljena :)

Iz Berkeleya do Yosemite-a prideš v slabih štirih urah vožnje. Kar je za naše riti, umerjene za slovenske ceste in razdalje nepopisno trpljenje. Ampak bi nam bilo žal, če ne bi šli. Nacionalni park se razprostira na 3000 kvadratnih kilometrih. Za ilustracijo, Triglavski narodni park je velik 83 hektarjev. Torej vam je lahko jasno, da smo videli od celotnega parka bore malo. Žal nam čas ni dovoljeval več kot nekajurnega ogleda. Definitivno pa bi se splačalo vzeti kak teden ali dva za sam ogled parka. Ceste znotraj parka so asfaltirane in dobro vzdrževane, večina za turiste zanimivih mest je dosegljivih zgolj peš. Sam park je poln opozoril, da v okolici hlačajo medvedi in glede na bogato floro in favno ne bi bil preveč začuden, če bi se na brezpotju srečal iz oči v oči z medvedom. S takim, velikim, lačnim. Po možnosti gurmanom, ki bi vedel, da je meso, polno adrenalina bolj okusno.

Kot že rečeno, park smo bolj kot ne prevozili, bo treba enkrat organizirati en dopust in obiskati samo Yosemite. Jutri nas čaka še en park, pa naj bo za danes dovolj, že jutri se ponovno beremo, upam da z novimi dogodivščinami in vtisi.

Samo za vas,

Ekipa DŠI.

PS: Kalifornijsko sonce še kako vpliva na avtorja. Vedno pozabim dodati link na galerijo.

Sobote so dnevi za muzeje

Kaj povedati o muzejih v ZDA? Tako kot z vsako stvarjo tukaj je na voljo veliko izbire. Naletite lahko na odlične muzeje, za katere ni potrebno plačati vstopnine, kot tudi na take, za katere plačate zasoljeno vstopnino, a po končanem obisku od njih nimate ničesar. Določeni muzeji so namenjeni otrokom, zato so njihove vsebine prilagojene in za odrasle nekoliko preveč “risankaste”. Danes smo imeli precejšnjo srečo pri izbiri muzejev. Odpeljali smo se v NASA Ames Research Center, kjer se na 17 hektarjih razprostira letališče in množica raziskovalnih ustanov. S čim se tu ukvarjajo? Raziskavami na področju aerodinamike, raziskovanja vesolja, informacijskih tehnologij, iskanju planetov, podobnih zemlji, itn.

Moffet Museum

Gre za muzej, v katerem smo izvedeli, kaj vse se je dogajalo na področju današnjega raziskovalnega centra. Pred 2. sv. vojno je bil Moffet Field pomembno oporišče izvidniških cepelinov, ki so opravljali izvidniške naloge na področju Pacifika. Med 2. sv. vojno so iz oporišča izvajali naloge v zvezi z varovanjem konvojem in protipodmorniškem boju. Po vojni je oporišče predvsem životarilo, vse dokler sovjetske podmornice niso postale toliko nadležne, da so fantje iz Moffet Field-a morali obnoviti znanje, pridobljeno med 2. sv. vojno. Ogled je minil precej hitro, videli in slišali smo veliko zanimivega, če vas kdaj pot pelje mimo Moffet Field-a, ga toplo priporočamo.

NASA Exploration Center

Sprva smo bili presenečeni nad dejstvom, da se muzej nahaja v šotoru, ki je po obliki spominal na cirkuškega, po velikosti pa je bil precej majhen (glede na ameriške razmere). V njem se je skrivalo veliko zanimivega: vodič Bob, izvedenec z diplomo iz Discovery Channel-a (kot se je v šali poimenoval), nam je v uri in pol pripravil voden ogled po mednarodni vesoljski postaji- predstavil nam je programe Mercury, Apollo in Space Shuttle. Ime NASA vedno povezujemo z vesoljem (ali vsaj letalstvom), Bob pa nam je razložil, da se NASA ukvarja tudi z medicinskimi raziskavami in razvojem zdravil in genetike (resda ima večina raziskav predznak “vesoljski”), ki bodo nekoč del vsakdanjika, kot so dandanes vrtalniki na baterijski pogon, očala z antirefleksivnimi prevlekami, zobni aparati, spominska pena, ušesni termometer, vodni filtri in tako dalje. Ogled raziskovalnega centra nadvse toplo priporočamo.

Computer History Museum

Verjetno bi se v NASA Exploration Centru zadržali še dlje, vendar smo si želeli ogledati predstavitev Babbageovega drugega računskega stroja v enem največjih muzejev računalništva v silicijevi dolini. Torej, kdo je Charles Babbage in zakaj je njegov računski stroj tako pomemben, da smo ga leteli pogledat? Naš kolega Charles je bil zanimiva pojava, tako je ponavadi z geniji, ki mejijo na čudake. V času, v katerem je živel, so logaritemske tablice (ki se uporabljajo pri računanju vsega živega) izračunavali učenjaki na roke, pri čemer je prihajalo do napak pri izračunih. G. Charlesa je to tako motilo, da je sklenil, da bo izdelal stroj, ki bo znal izračunavati logaritemske tablice. Prepričal je takratno britansko vlado, da mu je namenila 17.000 funtov (za tiste čase je bila to izjemno visoka cena - za ta denar si dobil dve parni lokomotivi) za izgradnjo računskega stroja. Po nekaj letih načrtovanja in gradnje se je skregal z vsemi vpletenimi in iz projekta ni bilo nič. Ker je bil Charles pedanten človek, ki bi zlahka odnehal, je sklenil, da skonstruira drugi računski stroj. Seveda je bil stroj še bolj napreden in je bil sposoben izvajanja več različnih računskih operacij z večjo zalogo vrednosti.

Žal v drugo ni dobil potrebnih finančnih sredstev in stroj je ostal na risalnih deskah. Šele leta 1989 so v Londonskem muzeju znanosti sklenili, da izgradijo repliko glede na originalne načrte. Gradnja stroja je trajala 2 leti, rezultat gradnje pa je bila 13 ton težka pošast, sestavljena iz več kot 25.000 delov. Stroj tako vsebuje enoto za računanje, pomnilnik in enoto za tiskanje rezultatov.

Predstavitev stroja je bila za nas, tehnične navdušence, zanimiva. Stroj je v štirih obratih pogonske ročice izračunal eno ničlo polinoma (vrtenje ročice je trajalo približno 3 sekunde). Za ilustracijo - računalnik, na katerem berete tale zapis, je sposoben izračunati okoli 10-20 milijonov ničel polinoma v sekundi (ta rezultat se bo v naslednjih dveh letih podvojil, če upoštevamo trende v razvoju strojne opreme). Nismo sicer uspeli izvedeti, zakaj je bilo drugo nadstropje muzeja zaprto (izgledalo je, kot da nekaj prenavljalo), vendar je že obstoječa zbirka dovolj za kak dveurni sprehod po prostorih, v katerih se lahko z nostalgijo spominjate tehnologije, s katero smo se srečevali kot osnovnošolci in je na naša življenja tako zelo pomembno vplivala.

Kot ponavadi, naše vtise veliko bolje prikazujejo slike v galeriji. Obilo veselja pri ogledu vam želimo.

Obisk preročišča v Redwood shores

Preročišče je v grški mitologiji pomenil tempelj, kjer preroki napovedujejo prihodnost. Na takšnih mestih so se odločale usode vladarjev, državnih tvorb, kot tudi običajnih ljudi. Dandanes so tovrstni kraji predmet obiska turistov. Mi smo si ogledali nekoliko drugačno različico preročišča. Oracle corporation, kot je uradno ime podjetja, ima podobno vlogo. Odloča o usodi precejšnjega dela človeštva, če smo že malenkostni. S čim se torej Oracle ukvarja?

Če ste ste IT-jevec potem verjetno veste, kaj fantje/dekleta pri Oracle-u počnejo. Podpora middleware-u in poslovnim procesom. Glavni njihov produkt je podatkovni strežnik Oracle. Za vse tiste, ki vam računalnik predstavlja zgolj bež škatlo in počnete v življenju še kaj bolj zanimivega, naj vam razložim, kar zgornje pomeni.

Podatkovne baze so precej zanimive. Nikjer jih ni videti, vendar so povsod prisotne, vaše življenje pa je od zbirk podatkov veliko bolj odvisno, kot bi si to verjetno želeli. Vsak plačan račun, vsaka odmera dohodnine, vsak obisk pri zdravniku, vsaka rezervacija vstopnic se zabeleži v eno do mnogih podatkovnih zbirk. Tam podatki čepijo, tesno drug ob drugemu in čakajo, da se jih uporabi. Ko se jih ne rabi več, se jih prenese nekam, da se lahko na njih nabira prah. Dobesedno. Taki podatki so potem zanimivi predvsem s stališča najrazličnejših analiz, glede na problemsko domeno, ki ga podatki pokrivajo.

Torej imamo podatke, ki morajo biti nekam shranjeni. Za to je zadolžena ena taka zverina, ki se ji reče podatkovna baza. Gre za posebno programsko opremo, ki zna učinkovito shraniti podatke in jih prikazati, glede na želje uporabnikov. Še vedno tukaj? Pridni. Tako si namreč Oracle zagotovi svoj kruh, namazan z maslom.

Torej, zanimalo nas je, kako Oraclu uspeva izdelovati precej komplesno programsko opremo v pogojih precejšnje kvalitetne konkurence. Da bi kaj izvedeli, je jasno, treba iti k njim. Reči in izvesti pa sta dva različna pojma. Takoj zjutraj nas je presenetil izjemno gost promet. Prvih 15 km poti smo prevozili v slabe pol ure, nato je šlo hitreje. Čemern dan se je počasi pričel jasniti in smo parkirali pred Oraclom nam je postalo jasno, da iz dneva morda še kaj bo.

Mateju, ki se je ogleda veselil potihem že cel teden, se je obraz ukrivil v velik nasmeh, ko je v živo ugledal zanimivo oblikovane poslovne stavbe podjetja Oracle. Matica so ob prihodu takoj zaskominale lepo rejene race in goske, ki so se pasle na travnikih pred stavbami. Domen je med čokoladami, namenjenimi za darila, odkril dve, ki sta bili preveč poškodovani, da bi jih dali z rok, zato smo se odločili da čokolade pojemo ob prvi priliki sami, racam pa prizanesemo. Tako ali tako bi bilo preveč dela z njimi :).

Prvo predavanje nam je pripravil gospod Gordon Smith, produktni vodja, zadolžen za izdajo Oracle 11 g. Predavanje je od začetka bilo precej dolgočasno, ker si je g. Gordon razlagal, da njegovo delo študentov ne zanima (za referenco si je vzel svojo hčer, za katero pravi, da ji za podatkovni strežnik Oracle ne bi moglo biti bolj vseeno). Zato je tudi razlagal precej osnovne reči, oz. zadeve, ki smo jih že poslušali, pardon predremali na faksu. K sreči, po zaslugi Markotov in Žareta, smo kmalu našli skupni jezik, tako da se je preostanek predavanja zavlekel čez predvidenega.

Sledil je kratek obhod Oraclovih prostorov. Kot zanimivost naj navedem, da so vsi prostori in zgradbe v najemu. Poslovni prostori so zrasli na mestu nekdanjega vodnega zabaviščnega parka. V čem se Oracle razlikuje od ostalih? Morda tudi v tem, da imajo v laguni parkirano svojo jadrnico. Kako so jo do tam spravili in koliko časa je bilo potrebno, je zgodba zase.

Kadar je lušno, čas hitro mineva, tako je napočil čas slovesa. Pomahali smo račkam v pozdrav in se odpravili preživet preostanek dneva na plažo v Halfmoon bay-u. Kmalu smo spoznali, da s sočnim dnevom na plaži ne bo nič, za to je poskrbel sam g. Pacifik. Vroč zrak s celine in mrzel z morja se mešata ob vznožju gorske verige ob prelomnici sv. Andreja. Posledica? Megla in s tem propadli načrti o ležernem počivanju plaži. “Tu vreme je čist čudnu” je bil komentar dolenjskega dela ekipe, medtem ko je Zoran priporočil ogled bližnjega nacionalnega parka. Rečeno storjeno. Imeli smo se fajn. Če ne verjamete, poglejte semkaj.

Ogled Sun Microsystems in Univerze Stanford

Za Patrikov dan smo imeli načrtovan obisk podjetja Sun Microsystems ter Intelovega muzeja. Ker pa je bila lokacija Sun-a drugje, kot so nekateri mislili, smo si namesto Intelovega muzeja ogledali Stanford university. V Sun-u smo imeli najprej predstavitev odprtokodnega aplikacijskega strežnika GlassFish in načine, kako se lotiti optimizacije za bolj učinkovito delovanje. Predavatelji so nam nato med sprehodom po njihovem razstavnem prostoru pokazali zadnje  modele strežnikov, v živo smo si ogledali delovanje RT Java VM (realno časovne izvedenke Javinega virtualnega stroja). Zgodba zase je bila predstavitev kontejnerskega prostora za strežnike. Poslovni model temelji na dejstvu, da si marsikatero podjetje/država ne more privoščiti drage infrastrukture, potrebno za zanesljivo delovanje in obdelavo podatkov. V temu trenutku se lahko pohvalijo z 22-imi prodanimi kontejnerji. V en sam kontejner lahko namestijo do 250 strežnikov v izvedbi rezine 1U z vso redundanco in potrebno infrastrukturo, z izjemo vode za hlajenje, optične povezave in dobave električnega toka - zgolj za ilustracijo o kako zmogljivih “kontejnerjih” govorimo. Cena? Sitnica. Takorekoč prazen kontejner stane 400.000 dolarjev, cena se hitro zavrti do 2 mio. dolarjev, odvisno od tega, kaj si stranka zaželi.

Po ogledu Sun-a smo se kar malo lačni odpravili v Stanfordov kampus, kjer se nas je večina najedla v menzi njihove poslovne šole. Izbire je bilo veliko, nekateri so si še vzeli solato za večerjo :) Nato smo se sprehodili in občudovali njihovo zeleno travo :P. Kmalu zatem je sledil voden ogled univerze. Vodič Warner nam je 45 minut neumorno razlagal o zgodovini ustanove in njenih zgradbah. Kot zanimivost, naj navedem, da je ves čas ogleda hodil vzvratno. Pri tem se nikoli ni spotaknil ob kakršnokoli oviro. Očitno pozna okolico Stanforda po 4-ih letih precej dobro :). Warner, študent mednarodnih odnosov, se je izkazal s poznavanjem Slovenije (do sedaj so bili vsi poskusi asociacije Slovenije povezani z gručo držav v zahodno pacifiški regiji - resno), kot študent-sotrpin nam je razložil, kako poteka njihov delovnik in študentsko življenje na splošno. Seveda smo takoj padli v debato, ki se je končala tako, da je šel Warner pisati  seminarsko, mi pa iskat naše avtomobile.

Po ogledu smo se odpeljali še v bližnji nakupovalni center, kjer nam je bil hitro jasno, da tu kupujejo otroci bogatih staršev. Našli smo tudi kar nekaj trgovin, ki so bile všeč kolegom, vendar jim je bila ena ura premalo za kaj resnejšega kot oglede. Nekateri so dobili motivacijo za hujšanje, da bodo lahko v New Yorku kaj več nakupovali. Dekleti nad trgovinami nista bili navdušeni in sta bili še pred iztekom časa za nakupovanje pri naših avtomobilih. Seveda je odveč pripomniti, da sta bili onidve pobudnici sprehoda po nakupovalnem centru. V tretjem nadstropju, med pregrešno dragimi oblekami, smo zasledili tudi proizvod, izdelan v Sloveniji. Šlo je za Hugo Boss obleke, katerih cena samo za suknjič je segala preko 700 dolarjev brez davka. Sešite so bile očitno v Muri. Suknjiči istega proizvajalca, cenejši od zgoraj navedene cene, so bili izdelani bodisi v Turčiji ali južneje.

Mislim, da nam je že kar jasno, zakaj vseskozi poslušamo o vsesplošni krizi…

BTW: O Stanfordu zanesljivo napišem še dodatno objavo. Je vredno napisat več kot samo odstavek.

Monterey in San Luis Obispo

Živijo Slovenija,

Danes smo si ogledali Monterey. Gre za mesto velikosti Novega mesta, ki je znano po bogati ribiški preteklosti. Le-ta se manifestira še dandanes v raznoliki kulinarični ponudbi, osnovani na morskih jedeh in turističnih zanimivostih. Eno od njih smo si ogledali danes, več o tem v nadaljevanju.

Člani ekipe imamo skupno biološko uro, ki zadnje čase tiktaka bolj tako tako, večino časa ne tikataka :). Prvi med nami smo se zbudili že ob 6:00 po lokalnem času, od sedme zjutraj smo bili vsi že pokonci. Če se komu zdi morda to čudno, naj povem, da nas večina hodi ob omenjenih urah spat. Tu nam vstajanje začuda ne povzroča večjih težav, je pa res, da smo že po osmi uri zvečer povsem neuporabni za kaj drugega kot spanje.

V San Luis Obispu smo si ogledali Bubble Gum alley, gre za ulico, katere zidovi so na debelo prelepljeni z prežvečenim žvečilnim gumijem – že sliši se precej nagnusno, slike v galeriji lahko to potrdijo.

Pot nas je nato vodila do Montereya. Ljubi Slovenci, bodimo pošteni in si priznajmo da so naše ceste povečini zelo sodobne in udobne za potovanje. Pika. Večina cest tu je zelo zdelanih, prometna signalizacija je malodane kaotična, na vsakem metru te opozarjajo na to in ono (američani pač), pomembne informacije (kot so omejitve hitrosti in oznake izvozov), se kar malo izgubijo v množici prometnih oznak. Presenetljivo je ob cestah malo reklamnih panojev, ki so pri nas stalnica (drugače je v večjih mestih in mestnih središčih).

Na poti do Montereya smo si privoščili še manjši izlet iz glavne ceste v smeri obrobnega mesteca, ki ga je GPS priporočil zaradi bencinske črpalke. Ugotovili smo, da GPS-jem pač ni za verjeti, ker smo končali v mestu duhov (glej galerijo).

V Montereyu smo si ogledali Monterey Bay Aquarium. Gre za enega največjih vodnih vivarijev na svetu. Letno ga obišče preko 1.8 milijona obiskovalcev, ki si lahko ogledajo preko 35.000 vrst vodnih rastlin in preko 650 vrst živali. Vodenje vodnega parka organizira inštitut Monterey Bay Aquarium Research Institute, specializiranega za raziskovanje morskih globin.

Večina živali, ki so zaprte v akvarijih, so bodisi vzgojene v ujetništvu ali pa so jih obdržali v ujetništvu, ker jih iz najrazličnejših vzrokov niso mogli vrniti v divjino. Vodni park se tako lahko pohvali, da imajo edini na svetu v ujetništvu velikega belega morskega psa (četudi smo si ogledovali park preko 3 ure, ga nismo opazili).

Verjemite mi, da bi napisal še kaj več, vendar se ura približuje polnoči, pokonci pa me drži samo še zavest, da s temle stavkom zaključujem tale prispevek. Potem me čaka topla postelja. Ob branju tega prispevka vam želim lepo nedeljsko jutro.

Galerija