Na obisku pri velikih modrih

V ponedeljek smo se odpravili na še zadnji obisk podjetja v ZDA. Tucson, drugo največje mesto v Arizoni, si je skupaj z bližnjo okolico prislužil naziv “optična dolina”, predvsem zaradi velikega deleža podjetij, ki razvijajo oborožitvene sisteme za vojsko. Namenili smo se na obisk podjetja IBM, točneje njegove podružnice, ki se ukvarja z razvojem in postavitvijo sistemov za obdelavo in shranjevanje podatkov.

IBM (ali veliki modri zaradi modrega zaščitnega znaka) je že od nekdaj slovel kot podjetje s posluhom za svoje stranke. Da jim to še vedno uspeva, dokazujejo tudi rezultati poslovanja - letos je IBM  eno od redkih podjetij, ki je poslovalo z dobičkom, kar je v svetu IT svojevrsten dosežek. Posluh imajo tudi za obiskovalce njihovih poslovnih zgradb, t.i. Executive centrov - četudi gre samo za študente.

Obisk se je začel zgodaj, ob 8:00 smo vstopili v konferenčno sobo, v kateri smo preživeli prijeten dan. Po zajtrku (tipični ameriški - omleta iz jajc in klobasicami, skupaj s čokoladnim muffinom), se je začela prva iz vrste predstavitev. G. Pearson, svetovalec za IBM produkte na področju sistemov za shranjevanje podatkov, nam je pripravil uvodno predavanja iz dinamične infrastrukture.

Kaj je dinamična infrastruktura? IBM pravi takole: nekoč, pred davnimi leti, ko si lahko en računalnik stlačil v eno samo sobo, v drugi sobi se je nahajala klima naprava, v tretji pa miniaturna elektrarna, da je vse skupaj delovalo, se je na takem računalniku izvajal en sam program. Več kot si imel znotraj podjetja programov (pri čemer nimam v mislih pasjanse, ampak kompleksne programe za obdelavo podatkov in strežbo tisočim uporabnikom hkrati), več sob z računalniki si imel. V podjetjih je uvedba novih aplikacij potekala tako, da so najprej poskrbeli za strojno opremo in pripadajočo infrastrukturo, nato namestili ustrezno programsko opremo, poskrbeli za ustrezno konfiguracijo, poskrbeli za testno okolje - le to je moralo imeti vse karakteristike produkcijskega okolja, šele nato si lahko zadevo zares pognal. Tipični krog take uvedbe je trajal več kot tričert leta in stal ogromno denarja. Ko je bilo potrebno objaviti novo različico aplikacije ali zamenjati eno od komponent računalnika, je bilo potrebno vse ugasniti in opraviti vzdrževalna dela. To je lahko trajalo od nekaj ur do več dni. V tem času storitve uporabnikom niso bile na voljo ali so bile na voljo v okrnjeni obliki.

S časom so se računalniki zmanjšali, njihove zmogljivosti so narastle, sposobni so bili izvajati več programov hkrati. Obenem je narastlo tako število uporabnikov kot tudi njihove zahteve (kar spomnite se, koliko podjetij je pred desetimi leti ponujalo zastonj e-mail račun in kako velik je bil poštni predal. Dandanes so velikosti poštnih predalov praktično neomejene za končne uporabnike). Sistemi tako niso smeli biti nedosegljivi po več ur za uporabnike - načrtovalci informacijskih sistemov so pričeli z gradnjo sistemov, ki ne poznajo ene same točke odpovedi. V praksi to pomeni, da so vsi resursi podvojeni - podvojeni so strežniki, podvojene so optične povezave, podvojeni so napajalniki, usmerjevalniki , vse. Izpad ene same komponente zaradi kake banalne napake na delovanje sistema nima vpliva.

Še vedno pa je veljalo pravilo, da se na enem takem kompleksnem sistemu odvija ena sama aplikacija. Verjetno sami opazite, da imeti dvakrat več opreme kot prej za vsako aplikacijo posebej pomeni dvakrat večje stroške postavitve, kar tisti, ki podpisujejo fakture v podjetjih, ne slišijo radi. Saj res, kako to, da vse deluje kot prej, stane pa dvakrat toliko? Izpad pomembnega programa za podjetje lahko pomeni milijonske izgube, celo njegov propad. Internet je postal pomembnejše okolje, kot je bil pred 20-imi leti.

Zmogljivosti računalnikov pa so rastle naprej in brithne glave v silicijevi dolini so ugotovile, da so računalniki sposobni poganjati dva ali več operacijskih sistemov hkrati - v zvezi s tem si zapomnite besedo virtualizacija. Pomeni, da se lahko celotno okolje - operacijski sistem, skupaj z vsemi aplikacijami izvaja na strojni opremi, ki sploh ne obstaja - med dejansko strojno opremo in operacijskim sistemov namreč deluje posebna programska oprema, ki preslepi operacijski sistem, ki misli, da se na računalniku izvaja sam. Sliši se komplicirano in zakaj bi to sploh hoteli?

Razlogov je več. Kar naenkrat ni potrebno graditi posebne infrastrukture za vsako aplikacijo posebej, enostavno se postavi v začetku dovolj močan računalnik - lahko tudi računski center z vso potrebno infrastrukturo, potem pa se dodatne aplikacije vpeljuje enostavno z namestitvijo operacijskih sistemov (nič več ni potrebno nameščati novih škatel z računalniki), če potrebujete bolj zmogljiv računalnik enostavno spremenite parametre navideznega okolja. Posledica? Manj konfiguracije, manj strokovnjakov, ki bi se ukvarjali z enoličnimi problemi, manj računalniških sistemov, ki bi prehitro zastareli, manj porabljene električne energije, manjši stroški obratovanja. Z ekonomskega vidika(kot tudi s tehnološkega) gre za čisto zmago.

Tako, zdalje smo vam razložili del prvega predavanja, ki je znašalo slabo uro. V njem smo spoznali grobe smernice in pojme, ki definirajo dinamično okolje. Sledila je predstavitev IBM-jevega paradnega konja na področju strežniškh sistemov - družina strežnikov z oznako DS8000. Če bi vam razlagal vse, kar smo v tistem predavanju spoznali, bi se tale prispevek razvlekel v nekaj zelo dolgega in neberljivega. Zadostuje naj že to, da so IBM-jevi predavatelji dobro strokovno podkovani in ga ni vprašanja, na katerega bi skomignili z rameni, rekoč “tega pa ne vem”.

DS8000 je strežniški sistem, ki ima le eno hibo - je precej drag. Zato so ponudbo na trgu strežniških sistemov razširili s sistemom XIV. Je cenejši, nekoliko manj zanesljiv, hkrati pa ohranja lastnosti dražjega brata. Le-tega so nam med predstavitvijo pripeljali na ličnem vozičku. Domen je poskrbel, da je zadeva šla na manjše kose, ki smo jih ostali z veseljem pretipali.

Predstavitev strežniških sistemov hitro minila, na vrsti je bilo predavanje g. Jima Bridgesa, ki nam je razložil, kako zagotoviti zanesljivost poslovnih procesov, ki se odvijajo na računalnikih. Poglavje zase je bila predstavitev načinov in tehnik reševanja podatkov v primeru katastrof - potresa, poplav, izpada ključnih komponent. Med predstavitvijo ene od možnih napak so Matica poslali v podatkovni center, da je iz enega od strežnikov med delovanjem potegnil ven disk in na ta način simuliral odpoved diska.

Sledilo je kosilo, po kosilu je sledila predstavitev SAN kontrolerja (če vas zares zanima za kaj gre, si preberite na tem naslovu). Nato smo se odpravili na sprehod po dveh laboratorijih - laboratoriju za diskovne sisteme in laboratoriju za tračne sisteme. Teh dveh prostorov nismo smeli slikati, v njih namreč poteka testiranje prototipov, kot tudi testiranje komponent, ki se bodo v kratkem znašle pri naročniku. Nekdo, ki za postavitev računskega centra zapravi 50 milijonov dolarjev ne mara presenečenj v obliki nedelujoče opreme. IBM pa ne mara slabe publicitete. Zato izpostavi svoje sisteme vsem skrajnostim, do katerih lahko pride. Trenutno se lahko pohvalijo, da so edini proizvalec strojne opreme, ki je certificirana za pogoje breztežnosti.

Po končanem ogledu laboratorijev je napočil čas slovesa - ura je kazala štiri popoldne, razšli smo se z lepimi željami, predavatelji so v dar dobili nekaj čokoladnih malenkosti, za katere smo menili, da je Slovenija v svetu prepoznavna. Preostanek dneva je minil v opazovanju sončnega zahoda, ki je bil prekrasen. Andrej pa je v vratih sobe motela, v katerem smo bivali, odkril sledove krogle iz strelnega orožja. Očitno smo se odločili za nekoliko bolj “eksotično” sosesko - se zgodi, kadar prispeš v mesto v poznih večernih urah in iščeš prenočišče.

PS: Slike, tako kot vedno lahko najdete v galeriji - opazili boste, da se slike redno prikazujejo, prispevki v obliki bloga pa ne - slike je veliko lažje objavljati, kot napisati berljiv potopis. Trudimo se zmanjšati zaostanek, hvala za razumevanje.