Živijo,
Začnimo dan z šalo. Se pokvari študentom računalništva avto. Prazna pnevmatika. Koliko jih potrebuješ, da zamenjajo prazno gumo? Najprej enega, ki zgodnji uri navkljub, opazi, da je pnevmatika prazna. Potem drugega, ki zna v avtu najti dvigalko in ključ (v zvezi s tem pripravljamo podjetju Dodge resno pritožbo. Živimo v 21-tem stoletju, avto pa ne zna povedat, da bo guma čez noč spustila? :)). Trejti poskrbi za to, da najde rezervno pnevmatiko, vendar mu je ne uspe sneti iz mehanizma, ki je brez pravega razloga kompleksen, da glava peče. Peti zna dvigniti avto, vendar pred tem pozabi odviti vijake. Zato rabi šestega, ki se usede v avto in sedi na bremzi, da lahko peti v miru odvije vse vijake. Sedmi poskrbi za namestitev rezervne pnevmatike, osmi zna spustiti avto z dvigalke, deveti zavije vse vijake na pnevmatiki. Deseti pospravi orodje, enajsti diagnosticira gumo in jo pospravi v prtljažnik. Dvanajsti pa pravkar vstane in se priduša, da bi znal on sam to bolje zamenjat. Trinajsti se med tem spomni klicati v podjetje, kjer smo najeli avto - obljubijo da bo nekdo prišel zadevo pogledat v 20-ih minutah. Uf, še dobro, da nas je na pot šlo toliko, drugače bi temu težko bili kos.
Res, čez kakih 15 minut je prišel serviser. Če mu tako lahko rečemo. S sabo je imel nov avto. Počasi ga je zložil dol, nato smo vso robo iz malega avta prestavili v novega. Menjava gume po ameriško, ni kaj. Po opravljeni papirnati birokraciji smo se počasi lahko odpravili proti zadanim ciljem.
Odpravili smo si pogledat največji (bojda tudi prvi) krater, ki ga je povzročil meteorit - imenovan tudi Barringerjev krater, po raziskovalcu, ki je trdil, da je jama nastala zaradi udarca meteorita in ne zaradi vulkanskega delovanja. Krater je nastal pred 50.000 leti, ko je zemljina gravitacija potegnila iz orbite 300.000 tonsko gmoto iz jekla in niklja. Upoštevati je treba, da je taka tvorba, teži navkljub precej majhna, le okoli 50 metrov premera je bojda imela. Je pa res, da naj bi v zemljino atmosfero priletela s hitrostjo okoli 12 kilometrov na sekundo. Ob udarcu se je sprostila energija velikostnega razreda 2.5 megaton TNT. Dovolj, da ti pokvari dan, če se nahajaš v okolici 50 km. Ob eksploziji se je v atmosfero sprostilo za 175 milijonov ton skal.
Da bi razumeli, kako je na zemlji nastalo življenje, je potrebno razumeti vlogo meteoritov, ki ubijajo in ustvarjajo življenje hkrati. Znanstveniki namreč špekulirajo, da je zemlja nekoč bila veliko večja, vendar je vanjo treščil velik meteorit, ki je razdelil zemljo na dvoje, drugi del se je formiral v obliki satelita Lune. Torej lahko sklepamo, da se življenje na Zemlji verjetno nikoli ne bi začelo, če bi bil planet Zemlja drugačen, kot je danes. Dinozavri po drugi strani naj bi izumrli zaradi trka velikanskega meteorita. V ne tako davni preteklosti se velja spomniti še enega dogodka, to je padca meteorita v Tungski v Sibiriji. Sledenje tovrstnim vesoljskim telesom je še danes nerešljiva uganka. Nihče ne ve ali v bližnji prihodnosti nemara ne bo prišlo do kakšnega padca večjega meteorita. NASA in ostale vesoljske agencije nadzorujejo in sledijo zgolj majhnemu deležu neba, projekti in programi, ki bi omogočali sledenje vsem vesoljskim telesom v bližini so še precej v povojih. A velja poudariti, da so padci velikih meteoritov izredno redki, majhnih pa se nabere precej. Vsak dan naj bi v zemljini atmosferi končalo približno 1000 ton vesoljskih teles. Če vstopijo v zemljino atmosfero in tam zgorijo zaradi izredne vročine, ki jo povzroča trenje, taka telesa imenujemo meteorji. Če meteor preživi vstop v zemljino atmosfero, obstaja možnost, da vam pade na rit. Od tu ime meteorit :).
Ok, nazaj k našemu ogledu. Suhoparne številke ne povedo veliko. V galeriji si lahko ogledate, za kakšno zverino gre. Stene se dvigujejo 150 metrov visoko, včasih je bil krater še veliko bolj globok, vendar je veter prinesel v dolino kraterja obilo peska. Sam krater je za javnost zaprt, obstajajo vodeni ogledi po robu kraterja, ki je kar zanimiv - vodiči v takih turističnih točkah so ponavadi navdušenci in zanesenjaki, ki vedo povedati ogromno, če le postavljaš prava vprašanja :). Še ena zanimivost: Astronavti so na dnu kraterja v okviru programa Apollo učili prepoznavanja kamnin. Vedeti so namreč morali, katere kamnine so za geologe bolj zanimive kot druge, s sabo namreč niso mogli odnesti veliko kamenja in so morali pri izbiri biti precej selektivni. Področje kraterja je še dandanes meka za geologe, saj je meteorit odprl nedrja zemlje in razmetal veliko količino kamenja - nekakšne vrste časovni stroj v preteklost. Nikjer drugje namreč geologi ne morejo občudovati plasti skalovja, ne da bi morali vrtati v globino.
Preostanek dneva je minil v vožnji. Počasi nam je prišlo v kri, da se nikamor nisi pripeljal, če se nisi vozil vsaj 3-4 ure :). Končali smo v Phoenixu, največjem mestu v Arizoni. Ob misli na toplo kopel in mehko posteljo vam želimo lep začetek dneva.
No comments:
Post a Comment