Kitt Peak je meka za astronome. Na gori, visoki dobrih 2000 metrov, se nahaja 23 observatorijev, od koder se izvaja opazovanje vesolja. Na gori se nahaja tudi največji solarni teleskop - ime je morda zavajujoče. Teleskop ni namenjen zgolj opazovanju sonca, četudi je to njegov primarni namen. Z njim astronomi lahko opazujejo tudi ostale planete, ki se nahajajo med planetom Zemlja in soncem ali katerokoli drugo zvezdo. Njegova posebnost je, da se sisem leč ne nahaja v vakumu, temveč v atmosferi. Do težav pride, ker je teleskop precej velik, tunel teleskopa je dolga 82 metrov in je delno vkopan v zemljo. Zrak v delu, ki je vkopan v zemljo je hladnejši od zraka, ki vstopa v teleskop na vrhu. Zaradi temperaturnih razlik prihaja do popačenj slike, ki jih je potrebno upoštevati pri opazovanju vesolja. Njegovi manjši nasledniki imajo sistem leč v vakumu, ki rešuje ta problem.
Fotografi med vami se verjetno strinjate, da prah na lečah fotoaparata ne pomeni nič dobrega. Kako torej rešujejo ta problem astronomi, ki razpolagajo z teleskopi, katerih premeri leč znašajo več kot 4 metre. Odgovor je: ga ne rešujejo. Leče se zaprašijo, vendar dokler je tok svetlobe neoviran, se astronomi s tem ne obremenjujejo. Nato vzamejo močan kompresor in z zračnim tokom odpihajo prah z leče. Preprosto. Vedno sem bil prepričan, da najmanjši delec prahu na leči povzroča težave, očitno temu ni tako.
Zakaj bi na gori, ki ne spada med najvišje v državi, zrastlo toliko teleskopov? Zaradi dveh dejavnikov. V času gradnje, leta 1958 je bilo to območje Arizone odmaknjeno od velikih mest, kar je pomenilo, da je stopnja svetlobnega onesnaževanja veliko nižja od drugod. Vreme v tej regiji je stabilno, vroče, z malo vlage in posledično oblačnosti. Kar v praksi pomeni, da je v letu zelo malo dni, ko opazovanje zvezd ni mogoče. Stopnja svetlobnega onesnaževanja se je v zadnjih 30-ih letih povečala, v okoliških mestih se tega problema zavedajo in rešujejo po najboljših močeh z uvedbo posebnih luči z usmerjenim osvetljevanjem in zatemnevanjem ulic.
Poseben dodatek k ogledu kompleksov, je predstavljal obisk solarnega observatorija od znotraj. V njem so nemški znanstveniki izvajali opazovanje planeta Venera. Sestavili so kompleksen matematični model, ki napoveduje, kako se bo zemljina atmosfera spreminjala v prihodnosti. Venera in Zemlja sta si po velikosti precej podobna, kar naj bi olajšalo preverjanje pravilnosti modela. Kako in zakaj to počnejo, nam ni uspelo izvedeti, ker obisk observatorija ni bil predviden in vključen v ogled, zato smo si samo na hitro ogledali, kako v praksi izgledajo raziskave vesolja, se zahvalili astronomom za obisk in odšli naprej.
Na poti nazaj nas je ustavila obmejna policija, ki je postavila točko na kateri je preverjala vozila. Vsi razen Domna smo imeli pri sebi potne liste, nekoliko se je zapletlo, ker so bili cariniki prepričani, da je Slovenija del Rusije. K sreči so bili dobre volje in niso povzročali težav, le opomnili so nas, da moramo potni list vedno imeti pri sebi. Preostanek dneva smo namenili administrativnim opravilom, kot je pranje in likanje.
No comments:
Post a Comment