Grand Canyona ne obiskujte v aprilu zaradi vremena. Ali pa ravno zaradi njega se vam splača priti. In doživeti, kako te lahko prepiha kot cucka. Nisem meteorolog in ne razumem vseh mehanizmov, ki vodijo do tornadov ampak sklepam, da na severu pojedo veliko fižola. Veliko preveč. Drugače si ne znam razlagati orkanskega vetra, s katerim smo imeli opravka cel dan. Začelo se je že zjutraj, ko smo bili še na poti do Grand Canyona.
Naš kombi je vozil Žare, ko nas je zajel peščeni vihar. Njegov prvi komentar je bil: “Tule pa nej megla”. Vidljivost se je spustila na praktično ničlo, oznake ob cesti so postale čedalje slabše vidne, v določenih trenutkih se ni videlo skorajda ničesar. Tudi cestišča ne. V takih primerih, ko se voziš z 60 km/h in več, ti postane kar tesno pri srcu. Domačini so namreč navajeni vožnje v takem vremenu in ne vozijo veliko počasneje kot normalnem vremenu. Povsem lagodna vožnja se sprevrže v igro “zdaj me vidiš - zdaj me ne vidiš”, ko sunki vetra prinašajo oblake peska na cestišče in zakrivajo pogled na cesti.
Po nekaj kilometrih smo se pripeljali na bolj skalnato področje z manj peska. Sprijaznili smo, da se bo veter naš spremljevalec na poti. Ko smo prispeli do vhoda v park, se nam je osebje na vhodu opravičilo, da nam ne more zaračunati 20 dolarjev, ker jim je veter padel na transformator. V osmih urah naj bi ga bojda popravili. Nismo ostali toliko časa, da bi ugotovili ali jim je to tudi uspelo, smo pa na legalen način privarčevali 40 dolarjev. Ko smo kasneje prispeli v trgovinice s spominki, smo opazili, da imajo plastificirana obvestila, na katerih prosijo za razumevanje, ker jim električna blagajna ne deluje. Očitno so takih dogodkov tu že navajeni in so nanje pripravljeni.
Nacionalni park Grand Canyon se razteza na skoraj 5000 kvadratnih kilometrih - četrtina Slovenije. UNESCO ga uvršča med enega od najpomembnejših okolij, ki jih je potrebno zaščititi, da ostane za naše zanamce. Znotraj naravnega parka se nahaja sistem kanjonov, ki ga američani imenujejo Grand Canyon. Gre za ogromne doline, omejujene s klifi, ki jih je izdolbla reka Kolorado v milijonih let.
Posebej zanimive so razgledne točke, na katerih lahko turisti posnamejo sapojemajoče posnetke okolice, strmih sten in globokih dolin. Obiskali smo tri razgledne točke, na vsaki nas je napihalo, da je veselje. K sreči močan veter ni povzročil takšne zdravstvenih težav, kot jih je povzročila lahna sapica iz klimatskih naprav. Vseeno smo vsi bili mnenja, da se za razgled izplača potrpeti. O tem lahko presodite sami v galeriji.
Pot iz Grand Canyona smo nadaljevali v smeri proti Flagstaffu, gorskemu mestecu, ki leži na višini 2000 metrov. To, da leži tako visoko, je potrdil izračun našega strokovnjaka Domna za pretvorbe iz metričnega v imperialni metrični sistem. Seveda je bilo za pričakovati da nas bo tu presenetil pravi snežni vihar. K sreči smo se zatekli v restavracijo tipa “pojej kolikor moreš”, kjer smo v miru počakali da se vreme naveliča nagajat študentom FRI-ja. Jutri odidemo naprej, v Phoenix, od tam pa v Tucson, kar znaša več ur vožnje.
Zaenkrat je to vse od nas, želimo vam prijeten dan. Lahko noč.
No comments:
Post a Comment