New York, New York

Namesto uvoda

Vse je pripravljeno za odhod v New York. Potovalke so nabito polne - posledica obiskov trgovin z ugodnimi cenami :) Avte, ki smo jih dosedaj imeli sposojene, smo vrnili. Na tem mestu si bom dovolil izgubiti kako besedo o naših prevoznih sredstvih. Pred odhodom v ZDA smo se odločili za najem večjega kombija za 12 oseb in manjšega avtomobila za 6 oseb. Odločitev se je izkazala za optimalno, ker smo višek prostora v kombiju izkoristili za dodatno prtljago in občasno poležavanje na zadnji klopi - dokler je organizacija prostora še to dovoljevala.
Ob najemu nam je bil dodeljen kombi znamke Ford E350. Šlo je za čisto novo vozilo, z 1800 prevoženimi miljami. Opremljen z 5.4 litrskim bencinskim motorjem V8 z 255 konjskimi močmi je vsaj na papirju obljubljal veliko. Vendar se je v kombinaciji s štiristopenjskim avtomatskim menjalnikom pretvoril v navadno kljuse. Nihče od nas namreč ni bil vajen vožnje avtomobila z avtomatskim menjalnikom, da je bila vožnja še zanimivejša, v avtomobilu ni bilo priročnika za uporabo. Avtomatski menjalniki so zelo uporabna reč pri speljevanju in pri vožnji, ko lahko z eno roko upravljaš vozilo, z drugo pa iščeš lokacije v GPS sprejemniku. Popolnoma pa razočarajo pri vožnji po avtocesti in v klanec. Kakršnokoli prehitevanje je manever, ki se začne s tem, da pohodiš stopalko za plin… in potem dolgo časa nič, nato globoko brundanje osmih valjev… bruuuuuum, ko avtomatika pretakne v nižjo prestavo, na obratomeru se kazalec ustavi na 2500 obratih na minuto. Avto začne precej vleči, ravno takrat, ko doseže krivulja navora svoj maksimum, avtomatika prezgodaj pretakne v višjo prestavo. Namesto pospeška z grozo opazuješ, kako počasi narašča hitrost na merilniku. Šeststopenjski menjalnik bi iz kombija po potrebi naredil dirkalno pošast poleg tega bi poraba goriva verjetno znašala manj kot 24 litrov na 100 kilometrov.

Manjši avto je presenetil s svojo nezanesljivostjo. Zamenjali smo jih kar 4. Od prvega smo se poslovili v Las Vegasu, ker je elektronika odpovedovala ob najmanj zaželjenih priložnosti, npr. luči se niso prižgale pred odhodom na nočno vožnjo, itd. Drugi se je od nas poslovil v Flagstaffu zaradi prazne pnevmatike. Tretjega smo zamenjali ker je utripala lučka za olje. Pohvaliti velja naše voznike, ki so prevoziti preko 8600 milj brez najmanjše nezgode.

Avti me ne zanimajo. Kaj se dogaja z vami?

V redu, nazaj k našem potovanju. Poleteli smo ob pol devetih z mednarodnega letališča v Los Angelesu. Pred tem smo morali dati skozi prijavo na polet in carinski pregled. David, Domen, Irina in Vida so imeli v potovalkah steklenice vin, ki so jih kupili v vinorodni dolini Napa. Irina in Vida sta očitno bili bolj sumljivi, saj ju je uslužbenka opozorila, da morata steklenice vzeti z kovčka. Da je zaplet postal še bolj zanimiv, na letališču po zagotovilih tamkajšnih uslužbencev letalske družbe United ni poštnega urada, na katerem bi poslali paket v New York ali domov. Prisežem, da je nekomu zadišal vrhunski rizling, letnik 2007. Zaplet smo na koncu rešili tako, da smo tamkajšnjemu varnostniku stisnili v roke vrečko s steklenicami, naslovom, kam naj pošlje paket in 100 dolarjev za vse skrbi, ki smo mu jih naprtili. V času, ko pišem tale prispevek, paket še ni prispel in čedalje bolj se nam zdi, da smo nekomu omogočili zelo pester večer. Če to drži, upam, da mu je teknilo in da ima vsaj nagravžnega mačka :)

Zapletom na letališču seveda ni bilo s tem konec. David in Domen sta po načelu “kar bo pa bo” oddala svojo prtljago, četudi je vnos tekočin na letalo strogo prepovedan. Te nesmiselne prepovedi nikoli ne bom razumel, kar bom razložil v nadaljevanju. Na carinskem pregledu je Matej zbujal pozornost z hladilno torbo za živila, v kateri je imel torbo s prenosnikom. Med potovanjem smo namreč živila shranjevali v hladilni torbi, na koncu potovanja torbe nismo hoteli zavreči, zaradi pomanjkanja prostora v potovalkah smo morali improvizirati. Tako je ravno Mateja doletela čast, da je svoj prenosnik prenašal naokoli v torbi kričeče modre barve. Ob pogledu na vse skupaj se nam dozdeva, da vemo, kakšni bodo modni trendi v letu 2009/10 :)

Ob prihodu do vrat za vkrcavanje smo ugotovili, da so zaradi tehničnih težav morali zamenjati letalo. Posledično se je odhod zavlekel, ta čas smo izkoristili za nakup pijače in sendvičev. Na letalu namreč nismo imeli zagotovljenega kosila, nikomur ni dišalo, da mora kosilo plačati. Tako opremljeni smo se znašli na letalu, skupaj z vsemi tekočinami, ki smo jih nabavili. Zdaj pa prosim za komentar kakega uslužbenca družbe United, kako to, da smem na letalo prinesti dva litra vode, kljub njihovi “prepovedi”?

Prihod v New York

Let je minil brez posebnosti, po prevzemu prtljage sta Domen in David ugotovila, da je nekdo šaril po njuni prtljagi. Kljub temu so steklenice ostale v potovalkah. Očitno carinikom ni bil toliko všeč njun izbor, kot je bil Vidin in Irinin. Če pomislim še malo sarkastično, bi prosil zgoraj omenjenega Unitedovega uslužbenca na tem mestu še za en komentar :) Nadobudni računalničarji smo se tako znašli pred novim izzivom. Kako iz letališča priti v mladinski hotel, oddaljen kakih 30 kilometrov? Preprosto. Z podzemno železnico. Kupili smo tedensko vozovnico, ki stane vsega 25 dolarjev, z njo se bojda lahko vozimo tudi s tamkajšnjimi avtobusi. A kmalu smo ugotovili, čemu tako nizka cena. Podzemna železnica je precej zastarela in počasna (potrebovali smo 1 uro, preden smo lahko prestopili na drug vlak, z drugim smo potem potrebovali še dodatnih 20 minut).

Nastanili smo se v mladinskem hotelu. Trenutno izgleda, da smo najstarejši gostje, z izjemo hotelskega osebja. Polno mularije. Kaj točno tu počnejo, ne vem - na živce nam gredo, ker tudi po drugi uri zjutraj po lokalnem času ni miru. Mi pa bi se radi samo dobro naspali. Za prihodnje izzive. Do takrat, lep pozdrav.

Universal Studios

Približujemo se zaključku našega potovanja. Na spored prihajajo tudi nekoliko lahkotnejši ogledi, ki so kljub temu precej naporni. Mednje nedvomno spada obisk tematskega parka Universal Studios. Kot že ime samo pove, gre za park, posvečen filmom in filmski industriji, pod okriljem studija Universal Studios. Za obisk parka smo se odločili, ker smo pri iskanju vstopnic za Sea World naleteli na možnost nakupa kombinirane vstopnice. Pri tem nam je uspelo prihraniti okoli 60 dolarjev na vstopnico, če bi kupili obe posebej.

Filmska industrija je v ZDA resen posel. V zvezi s tem se obračajo milijarde dolarjev letno. Universal Studios spada med večje studie, kjer se snemajo nove filmske uspešnice, dokumentarci in ostali medijski material. Za čimvečjo popularizacijo filmske industrije so v ta namen odprli tematski park, ki vsebuje predstave s posebnimi učinki. Vsaka predstava odkriva en del zapletene zgodbe, kako nastane film. Tovrsten način je hkrati dovolj zanimiv in poučen - ponavadi so tovrstni parki usmerjeni predvsem v zabavo.

Znotraj parka vam je tako na voljo posebna oblika vodenega ogleda, v kateri se sprehodite skozi velik kompleks kulis, kjer dejansko snemajo filme, serije in reklame. Za večino filmov, ki se recimo dogajajo v Evropi, tako obstaja samo ena kulisa, ki predstavlja tipično mesto v Evropi. Naloga filmske ekipe je, prebarvati stene in opremiti ulice tako, da gledalci ne opazijo podobnosti s kakim starejšim filmom - razen če se zgodba odvija na isti lokaciji.

Zgodba zase so ogledi filmov s 3D učinki, kjer ima gledalec res občutek, da se vse odvija pred njegovim nosom. Temu primerne so reakcije celotne dvorane, kadar filmski junak v dvorano zabriše npr. torto, vrže kamen in podobno. Smešno za umret. Za večjo realnost je vse podkrepljeno z interaktivnimi sedeži, ki te premetavajo, pihajo, škropijo, pri čemer verno posnemajo dogajanje v filmu.

Znotraj parka se nahaja malo mesto trgovinic, restavracij s hitro in bolj “počasno” hrano. Obisk slednjih vam priporočam preden se odpravite na vožnjo z vlakcem smrti. Vožnja se odvija napol v temi, gre za brutalen napad na tvoja zaznavna čutila za ravnotežje. Po dveh spiralah izgubiš občutek za prostor, zaradi konstanega gravitacijskega pospeška v zavojih se ne zavedaš ali se voziš obrnjen na glavo ali ne. Vmes te slepijo žarometi in ostali svetlobni učinki. Nato se vlakec ustavi. Pomisliš - uf.. tole je šlo pa za las, da nisem namazal tirnic s svojim kosilom. Ok, kje lahko izstopim? BUM! Vlakec se prične z isto hitrostjo in ritmom gibati ritensko. Iz vlakca prideš nekoliko tresočih nog in s čudnim občutkom v glavi, ki te ne zapusti preostanek dneva. Če si junak, greš poskusiti znova, vendar po dveh vožnjah imaš zagotovo vsega zadosti. Preostanek dneva verjetno preživiš v kaki senci z ledom okoli glave - in se počasi učiš hoje po ravni črti.

Kako velik je park? Zeeelo velik. Tako velik, da vam v enem dnevu komajda uspe vse pogledati. Upoštevati morate precejšnjo gnečo, do katere pride v popoldanskih urah in precej otežuje nemoten ogled predstav. Splača se priti takoj zjutraj ob odprtju parka - takrat še ni veliko družin z otroci - ti so namreč glavni obiskovalci parka. Pri sebi imejte vsaj litrsko plastenko vode ter dobro obutev - proti večeru boste namreč žejni in razbolelih nog. Nič od tega ni zabavno, kot je lahko zabaven obisk tematskega parka Universal Studios.

Jutri se odpravljamo v New York. S tem se pričenja še zadnji del našega potovanja. Vtise z današnjega ogleda si lahko, kot vedno ogledate v galeriji.

University of California

Spoštovani bralci,

Pričujoče besede vam pišem hitro, ker vem da lahko hitro berete, meni pa počasi zmanjkuje baterije na računalniku. Torej, obiskali smo UCLA. Gre za eno najuspešnejših univerz v Kaliforniji - slovi tako po športnih kot tudi akademskih dosežkih, ki jo redno uvrščajo med 10 najbolj uspešnih univerz ne glede na lestivco, po kateri sodijo uspešnost šolskega sistema.
Univerze so v ZDA drugače organizirane kot v Sloveniji. Predvsem imajo to izrazito prednost, da so vse stavbe zrasle na istem mestu z namenom, da je karseda največ infrastrukture deljene med čimveč različnimi ustanovami. Vse predavalnice, laboratoriji in ostale stavbe so organizirane tako, da so dosegljive s kolesom ali podobnim prevoznim sredstvom.

Morda velja omeniti, kako smo prišli do ideje/predloga, da obiščemo tudi UCLA. Na poti v ZDA je Domen na letalu sedel poleg profesorja računalništva, ki predava na UCLA. Beseda je dala besedo in obljubil nam je voden ogled univerze - le-te ponujajo vodene oglede tudi širšim množicam, ampak mi smo pač navajeni, da se nas tretira posebej, tudi v tem primeru ni bilo nič drugače :).

Posebno doživetje je bila naša udeležba na eni uri predavanja iz predmeta, ki ga poslušajo tamkajšnji računalničarji. Verjetno vas zanima kako je bilo? Najprej velja razložiti, da so v ZDA najbolj cenjeni predavatelji, ki prihajajo iz industrije, poznajo najnovejše trende, redno obnavljajo svoja znanja in so gonilo napredka na svojem strokovnem področju. Predavanje samo po sebi ni bilo nič posebnega - predavatelj je snov dobro poznal, zanimivo je predaval, uporabljal je sodobno opremo - vendar na nobenem področju se nam ni zdelo, da nam na naši fakulteti niso zagotovili podobnih pogojev dela - razlika je morda le v tem, da pri nas 30 odstotkov profesorjev zna pravilno uporabljati vse reči, ki olajšujejo pedagoški proces - za ostale ne morem reči, da se ne trudijo - morda bi potrebovali nekaj smernic ali predavanj, kako pripraviti dobra predavanja. Še ena zanimivost - predavalnica, pa tudi stavba sama je spadala med starejše na kampusu. Posledično je temu primerno vsa oprema kazala znamenja obrabe - ne pa tudi vandalizma, kot se žal pri nas vse prevečkrat dogaja.

Presenetilo (ali pa tudi ne) je obnašanje študentov. Predavalnica je bila nabita do zadnjega sedišča - predavanja so namreč obvezna, profesorji pobirajo podpise. Polovica študentov je aktivno sodelovala na predavanju, postavljala vprašanja, se obnašala disciplinirano. Ostala polovica je v eni roki držala hamburger, v drugi kokakolo ali kako drugo pijačo in pridno vzdrževala zvočno kuliso mljaskanja in srkanja. In to na univerzi, kjer eno letnik stane okoli 40.000 dolarjev!

Ob koncu predavanja smo v zvezi s tem postavili vprašanje profesorju. Le-ta je razložil, da imajo s tem precejšnje probleme - le katera fakulteta jih nima. Težava je predvsem v tem, da prva dva letnika na UCLA nista strokovno orientirana. Študentje lahko izbirajo med različnimi predmeti, nekateri niti ne vedo, iz česa želijo diplomirati, statistika pravi, da približno tretjina študentov naravoslovja zamenja področje študija (za npr. ekonomijo, družboslovje, itd). Druga pesem je delež študentov, ki naredijo letnik. Le-ta je vedno blizu 99-im odstotkom. Tu se pozna to, da morajo študentje delati sproti in so tudi sproti ocenjevani, pri nas pa je vse odvisno od enega samega pisnega izpita in enega samega ustnega izpita - kar včasih spominja na igro rulete s petimi naboji v revolverju.

Preden baterija dokončno odpove - še ena zanimivost. V lanskem letu je bilo vpisanih preko 25.000 študentov. Preko devet tisoč jih izhaja iz azijskih etničnih skupin - kar je najvišji delež v celotni populaciji. Kar zlahka opaziš, tudi če ne poznaš statistike. Na koncu dneva se nam je zdelo, da se nahajamo v kakem Hong Kongu in ne sredi Amerike. A morda je to ravno to največja prednost Združenih Držav. Raznolikost, mešanje kultur in idej - talilni lonec vsega na tem svetu.

Četudi le za en dan, za eno samo uro, bilo je zanimivo podoživeti, kako je biti študent na prestižni univerzi. Kdove, morda bo kdo od nas dobil priložnost/voljo za doktorski študij na eni od univerz, ki smo jih obiskali.

Jet Propulsion Laboratory

Ponedeljek je minil v znamenju ogleda Nasinega laboratorija. Jet Propulsion Laboratory je razvojni center, ki se je v preteklosti ukvarjal z razvojem raket in raketnih motorjev. Dandanes se je njihovo področje dela razširilo na izdelavo in spremljanje delovanja robotiziranih sistemov, namenjenih raziskovanju osončja. V kompleksu preko 5000 zaposlencev spremlja delovanje obstoječih misij na Marsu in razvija nove načine raziskovanja našega osončja.
Praktično ni vesoljskega programa pod okriljem Nase, ne da bi JPL laboratorij nosil levji delež razvoja in organizacije. Pred 31 leti je NASA lansirala vesoljsko sondi Voyager 2 in Voyager 1. Še dandanes spremljajo njihovo delovanje - sonda Voyager 1 je trenutno oddaljena več 16.000 milijard kilometrov - vsako sekundo prepotuje 17 kilometrov. Radijski signal, ki ga odda sonda, potrebuje več kot 14 ur, da pripotuje na zemljo. Po 31 letih sonda še vedno normalno deluje, v želji po čimdaljšem delovanju v vesolju, je večina optičnih in raziskovalnih instrumentov izklopljenih, ker niso več potrebni. Strokovnjaki predvidevajo, da bo sonda delovala do leta 2025, ko zaloga energije na krovu sonde ne bo več zadostovala za obratovanje instrumentov. Voyager 1 je dosegel ubežno hitrost, potrebno za izhod iz našega sončnega sistema, kar pomeni da se nikoli več ne bo vrnil. Na svojem krovu nosi zbirko fotografij in ostalega materiala, ki podaja osnovne informacije o planetu Zemlja. Upajmo, da nekoč pride nekomu prav, ko bo naletel na sondo.

Med vodenim ogledom smo si tako lahko ogledali kontrolno sobo, od koder nadzorujejo delovanje sond Spirit in Oportunity, ki na Marsu avtonomno raziskujeta površje planeta in iščeta znamenja življenja. Sprva je bilo mišljeno, da bosta sondi delovali 90 dni od dneva pristanka, letos mineva 5 let in 100 dni, sondi še vedno delujeta - da je temu tako, se imata zahvaliti viharnemu vremenu na Marsu, ki vsake toliko časa odpihne prah, ki se nabere na njihovih sončnih celicah. Sončne celice so edini vir energije za sonde, elektrika, shranjena v baterijah pomaga sondam preživeti zelo mrzle noči na Marsu. Sondi ne delujeta povsem popolno, manjše napake so se pojavile med 5-letnim obratovanjem, vendar ne omejujejo njunega delovanja. V tem času sta vozili posneli preko 250.000 slik in prepotovali 21 kilometrov.

Vozili bodo v Nasi uporabljali dokler ne bosta odpovedali. V tem času že dve leti gradijo njunega naslednika - Mars Science Laboratory. Vozilo je veliko približno kot znani Mini Morris. Na njem se bo nahajalo veliko več opreme, za katero upajo, da bo dala končni odgovor ali je življenje Marsu možno ter kje se v takem primeru nahaja. Znanstveniki imajo v načrtu, da bo sonda delovala več kot 2 leti. Posebnost našega ogleda je bila dvorana, v kateri nastaja to novo vozilo. Celoten prostor je hermetično zaprt, v t.i. čisti sobi, kjer se v celotni hali ne nahaja več kot 50.000 delcev. In hala je presneto velika. Vendar v nekaterih primerih tudi tak nivo čistoče ni sprejemljiv - vodič nam je razložil da obstajajo prostori, ki vsebujejo manj kot 100 delcev na kubični meter. S takim nivojem čistoče bi verjetno bile zadovoljne tudi naše mame :).

Ob koncu prispevka naj še navedem, da smo se družno odločili, da se vrnemo v študenske klopi, prisostvujemo še zadnjemu predavanju. Na povabilo dr. Ercegovaca se bomo udeležili predavanj na prestižni kalifornijski univerzi - UCLA. Poročamo jutri, kako nam bo šlo. V tem času si oglejte našo galerijo. Do naslednjič, lep pozdrav.

Venice Beach

Lep pozdrav vsem skupaj. Potovanje iz San Diega v Los Angeles je minilo brez večjih težav, med drugim tudi po zaslugi našega budnega voznika Mateja. Los Angeles namreč ni majhno mesto, nahaja se na dobrih 1.200 kvadratnih kilometrih. 3.8 milijona prebivalcev ustvarja precejšnjo prometno gnečo.

Po uspešni namestitvi v motelu smo si zadali, da obiščemo eno od lokalnih plaž in preverimo koliko je moker Pacifik. Še prej pa napišimo kako vrstico o tem, kako se najde prenočišče v ameriki. Tipično ob iskanju poiščemo lokacijo, kjer se nahaja čimveč motelov - cenovno ugodnih ponudnikov prenočišč z zajtrkom. Potem se sprehodimo od motela do motela in preverimo stanje sob, ter ponudbo (ali ponujajo zajtrk, kakšne vrste zajtrka, ponujajo internet, pralnico, itd.). Tipično se cene gibljejo od 70-100 dolarjev za sobo (ponavadi potrebujemo 3 dvoposteljne sobe ali dve štiriposteljne). K temu je potrebno prišteti še davek. Ko na recepciji razložimo, da smo študetnje z omejenim proračunom, nam ponavadi spustijo ceno za kakih 5 dolarjev, več je praviloma izredno redko - gre za zadnjo ponudbo. Potem se ponavadi obrnemo, odidemo v avte in poiščemo v GPS-ju novo lokacijo kamor bi šli pogledat za prenočišče. V tem času se zgodi, da do nas pride upravnik hotela (gre za drugo osebo, kot tiste na recepciji) in ponudi ceno, ki je tudi za 15 dolarjev nižja po sobi.
V odsotnosti boljše opcije ponavadi sprejmemo ponudbo, sicer se odpravimo naprej, dokler ne najdemo prenočišča, ki nam odgovarja. Prednost velikih mest je ogromno ponudbe - kvaliteta je ponavadi povsod na istem nivoju. O ceni ponavadi odloča lokacija motela in njegova zasedenost, nekaj gre tudi na račun psihološke vojne in pogajanj. V puščavskih predelih so cene nekoliko nižje, tudi izbire je manj, vendar nam nikoli ni bilo potrebno prespati v kombiju.

No, nadaljujmo z našim obiskom plaže. Našli smo prenočišče, ki je od obale oddaljeno 2 kilometra, zato smo se v duhu zdravega življenja do tam seveda odpeljali :). Parkirišče za cel dan stane 15 dolarjev, kar je glede na njihove razmere še kar ugodno. Na sami plaži se je nahajalo veliko ljudi, ki so poležavali na toplem aprilskem soncu. Idilo je kvaril le en detajl. Precej močan veter s Tihega oceana, ki je ustvarjal občutek mraza že v kratkih rokavih.

Kljub temu sta se Mitja in Andrej odpravila v vodo, če ne drugega, sta bila ob petih popoldne edina plavalca na plaži. Voda ni toliko mrzla, obala je plitva, zato je potrebno precej časa da prideš do vsaj približno plavalne globine, tam pa vladajo drugačne razmere kot v nam ljubem Jadranskem morju. Valovi so precej visoki in plavanje ni ravno ležerna uživancija. Je pa ta kraj raj za jadralce in deskarje.

Proti večeru je del ekipe prišel na idejo, da bi si za večerjo privoščil jastoga. Njihova večerja se je po nekajurni odisejadi končala v restavraciji s hitro prehrano. Nauk dneva - GPS sprejemnik ni vsevedna naprava, ki bi znala opozoriti, da večina restavracij na velikonočno nedeljo ne obratuje :).

PS: galerija vas, kot vedno zvesto čaka.

Vtisi iz preteklih nekaj dnevov

Kaj se je v zadnjih dneh dogajalo z nami? Iz Tucsona smo se preselili v San Diego. Do tam vodi avtocesta, ki je dolga več kot 530 km. Vožnjo smo brez izjeme dobro preživeli. Kot že rečeno, nam velike razdalje ne povzročajo več težav.

Mesto San Diego se nahaja na meji z Mehiko, gre za sodobno mesto z močno ladjedelniško industrijo, v bližini mesta se nahajajo mornariška oporišča in oporišča mornariškega letalstva. Na vsakem koraku se vidi vojaška infrastruktura in rožljanje z orožjem, bodisi v obliki preletov reaktivcev, helikopterjev ali vožnjo gliserjev in ostalih plovil. V samem mestu se dobro počutimo, daje občutek domačnosti, prebivalci so, kot povsod na naši poti zelo prijazni. Četudi San Diego slovi kot turistično mesto, so vsi ljudje, ne samo turistični delavci - le ti so na čase res osladni, zelo prijazni in odprti.

V mestu samem se nahaja vrsta turističnih zanimivosti, ki se jih izplača ogledati, eden izmed njih je prav gotovo živalski vrt. Živalski vrtovi so mi po večini podobni kot jajce jajcu, vendar ta iz San Diega izstopa. Kot prvo, je zelo obsežen, v njem se nahaja veliko živalskih vrst (koliko in kakšne vam ne znamo povedati, ker nihče od nas ni biolog :) ) kot tudi botaničnih - predvsem preseneča njegova umestitev v samo mesto. Živalski vrt se nahaja v bližini letališča in avtoceste, vendar ko se sprehajaš znotraj njega, tega sploh ne opaziš. Ko se voziš po avtocesti, se del poti voziš v zavetju ogromnih dreves, ki dajejo živalim zavetje pred hrupom in izredno močnim soncem. Zares domiselno, kako živalski vrt sovpada z samim mestom. V galeriji ste vabljeni k ogledu utrinkov z našega obiska.

Drugo zanimivost, ki smo si jo v preteklih dneh ogledali, je  upokojena letalonosilka USS Midway, preurejena v muzej. Če vas zanima tovrstna tehnika, je obisk letalonosilke obvezen, tudi ostali boste presenečeni koliko prostorov, hodnikov in stopnic boste prehodili v dobrih štirih urah, koliko povprečno traja obisk. Če želite še vse poslikati, se lahko obisk zavleče še za kako uro ali dve. Celoten obisk tako zlahka zapolni kako dopoldne. Ko ugotovite, da na ladji kot prostovoljci delujejo nekdanji mornarji, ki so služili na tej ladji v njeni zelo bogati zgodovini, vam obisk ladje lahko vzame več dni. Vsak prostovoljec je prijeten sogovornik, zna povedati oblio zanimivih anekdot - upam da se nekdo najde in zapiše vse zgodbe, s katerimi je povezana usoda toliko ljudi na eni sami ladji.

Verjetno se vsi sprašujete kako nam gre? Zadeve potekajo po urniku, nekateri člani ekipe prebolevajo želodčne težave, posledica eksperimentiranja z lokalno kuhinjo ali izčrpanosti od poti. Matevž se v soboto ni najbolje počutil, odpeljali smo ga na pregled k zdravniku v lokalno bolnišnico. Osebje je v bolnišnici bilo zelo prijazno, dežurna zdravnica je odredila vse potrebne preiskave krvi, v izogib dehidraciji je Matevž prejel dve steklenici fiziološke raztopine. Glede na rezultate je bila kriva viroza, predpisan tretma z antibiotiki in zdravili proti diareji bi moral težavo odpraviti. Kot zanimivost - vse zgoraj opisano, skupaj z 4-urnim ležanjem v bolniški postelji je/bi stalo okoli 1500 dolarjev skupaj z davkom. Še dobro da smo zdravstveno zavarovani, kot se spodobi. Amerika pač slovi kot dežela, kjer so tovrstne zdravstvene storitve precej drage.

Da nadaljujem z našimi obiski zanimivosti - danes smo obiskali park Sea World, nekakšna verzija Monterey Aquarium Bay-a, ki smo ga obiskali na naši poti v prvi polovici potovanja. Le da je tu park veliko bolj namenjen otrokom in turistom. Gre za imeniten spektakel, ki traja cel dan in na koncu dneva kar težko dojameš koliko zanimivostim si bil priča. Vsekakor si obisk parka zasluži povsem svojo objavo - več o tem v prihodnje, zaenkrat vam naj bo uteho naša galerija.

V nedeljo odhajamo v Los Angeles - počasi stopamo v zadnji teden našega popotovanja. Imejte se lepo in se še kaj beremo.

Lep pozdrav

Per aspera ad astra ali trnova je pot na Kitt Peak

Kitt Peak je meka za astronome. Na gori, visoki dobrih 2000 metrov, se nahaja 23 observatorijev, od koder se izvaja opazovanje vesolja. Na gori se nahaja tudi največji solarni teleskop - ime je morda zavajujoče. Teleskop ni namenjen zgolj opazovanju sonca, četudi je to njegov primarni namen. Z njim astronomi lahko opazujejo tudi ostale planete, ki se nahajajo med planetom Zemlja in soncem ali katerokoli drugo zvezdo. Njegova posebnost je, da se sisem leč ne nahaja v vakumu, temveč v atmosferi. Do težav pride, ker je teleskop precej velik, tunel teleskopa je dolga 82 metrov in je delno vkopan v zemljo. Zrak v delu, ki je vkopan v zemljo je hladnejši od zraka, ki vstopa v teleskop na vrhu. Zaradi temperaturnih razlik prihaja do popačenj slike, ki jih je potrebno upoštevati pri opazovanju vesolja. Njegovi manjši nasledniki imajo sistem leč v vakumu, ki rešuje ta problem.

Fotografi med vami se verjetno strinjate, da prah na lečah fotoaparata ne pomeni nič dobrega. Kako torej rešujejo ta problem astronomi, ki razpolagajo z teleskopi, katerih premeri leč znašajo več kot 4 metre. Odgovor je: ga ne rešujejo. Leče se zaprašijo, vendar dokler je tok svetlobe neoviran, se astronomi s tem ne obremenjujejo. Nato vzamejo močan kompresor in z zračnim tokom odpihajo prah z leče. Preprosto. Vedno sem bil prepričan, da najmanjši delec prahu na leči povzroča težave, očitno temu ni tako.

Zakaj bi na gori, ki ne spada med najvišje v državi, zrastlo toliko teleskopov? Zaradi dveh dejavnikov. V času gradnje, leta 1958 je bilo to območje Arizone odmaknjeno od velikih mest, kar je pomenilo, da je stopnja svetlobnega onesnaževanja veliko nižja od drugod. Vreme v tej regiji je stabilno, vroče, z malo vlage in posledično oblačnosti. Kar v praksi pomeni, da je v letu zelo malo dni, ko opazovanje zvezd ni mogoče. Stopnja svetlobnega onesnaževanja se je v zadnjih 30-ih letih povečala, v okoliških mestih se tega problema zavedajo in rešujejo po najboljših  močeh z uvedbo posebnih luči z usmerjenim osvetljevanjem in zatemnevanjem ulic.

Poseben dodatek k ogledu kompleksov, je predstavljal obisk solarnega observatorija od znotraj. V njem so nemški znanstveniki izvajali opazovanje planeta Venera. Sestavili so kompleksen matematični model, ki napoveduje, kako se bo zemljina atmosfera spreminjala v prihodnosti. Venera in Zemlja sta si po velikosti precej podobna, kar naj bi olajšalo preverjanje pravilnosti modela. Kako in zakaj to počnejo, nam ni uspelo izvedeti, ker obisk observatorija ni bil predviden in vključen v ogled, zato smo si samo na hitro ogledali, kako v praksi izgledajo raziskave vesolja, se zahvalili astronomom za obisk in odšli naprej.

Na poti nazaj nas je ustavila obmejna policija, ki je postavila točko na kateri je preverjala vozila. Vsi razen Domna smo imeli pri sebi potne liste, nekoliko se je zapletlo, ker so bili cariniki prepričani, da je Slovenija del Rusije. K sreči so bili dobre volje in niso povzročali težav, le opomnili so nas, da moramo potni list vedno imeti pri sebi. Preostanek dneva smo namenili administrativnim opravilom, kot je pranje in likanje.