Morda se vam zdi, da se piscu tega bloga kalifornijsko sonce pregrelo še tisto malo pameti, ki jo je imel. Po naslovih člankov, bi znalo biti kaj na tem. Pa pojdimo lepo po vrsti. Začnimo pri naši nameri, da danes obiščemo Berkeley.
Berkeley je državna univerza v Kaliforniji, za razliko od Stanforda, ki je zasebna šola. Odveč velja pripomniti, da med njima poteka rivalstvo na vseh področjih: od akademskih do športnih. Model izobraževanja, na katerem je osnovana univerza, slovi kot vzorčni, po katerem se zgledujejo vse ostale univerze v državi. Po čem se torej razlikujejo od ostalih? Morda po tem, da na 2500 hektarjih ponujajo idealno okolje za kaljenje novih idej. Študij v splošnem poteka tako, da so predavanja namenjena postavitvi smernic, ki jih morajo študentje med študijem (bodisi doma ali v skupinah) sami predelati in raziskati. Študentje nato rezultate svojega dela preverijo in zagovorijo s pomočjo asistentov, ki jih usmerjajo in ocenjujejo med samim delom. Kar pomeni, da pisni izpiti nimajo tako velike teže, kot jo imajo pri nas (kjer so predpogoj za ustne izpite, naprimer). Po domače povedano, bolj je pomembno kako se “spraviš k delu” in kakšne rezultate pri tem beležiš, kot pa kako si se sposoben naučiti nekaj na pamet, brez razumevanja.
Torej, od kod so se vzeli medvedi iz naslova? Medved Oski je maskota univerze. Do leta 1941 so uporabljali za maskoto pravega medveda. Prednost tega pristopa je bil, da ni bilo pomote, kaj maskota predstavlja. Problem je bil, da je moral biti medo vedno pod vplivom kakih hudih pomirjeval, da ni povzročal težav. Kasneje so se odločili da je ceneje (in verjetno manj nevarno za ostale), če uporabijo plišasti kostum. Zanimivo je tudi to, da so identitete nosilcev kostumov precej zaupnega značaja - zelo malo ljudi znotraj univerze ve, kdo se skriva pod kostumom.
Univerze v Ameriki so, podobno kot pri nas, odprtega značaja. Vsakdo lahko pride na kampus in doživi tamkajšnji utrip. Univerze imajo v ta namen organizirane brezplačne oglede, vodiči so ponavadi tamkajšnji študentje. Ogledi so tako praviloma vedno zanimivi in polni humorja, predvsem pa lahko spoznaš način študija in (ob)študijske dejavnosti od ljudi, ki to dejansko počnejo. Tudi ogled Berkeleya tako ni minil brez vodenega ogleda. Le vodič je bil nekoliko bolj domač…
Sare Isakovič ne bom posebej predstavljal. Vedo drugi o njej in njeni bleščeči karieri povedati več in bolj točno. Osebno me je presenetila z preprostostjo in pozitivno naravnanostjo. Vzela si je uro in pol časa in nam razkazala en delček Berkeleya. Prav zanimiv je utrip študentskega središča, kot je Berkeley. Vsa travica je pokošena na milimetre, na trati se sonči študentarija in bere knjige/zapiske, celoten kompleks je obkrožen z mogočnimi drevesi, s katerih se spuščajo radovedne in vedno lačne veverice. Vse skupaj je tako skorajda bolj podobno kakemu naprednemu živalskemu vrtu, kot pa resni raziskovalni in izobraževalni ustanovi.
Sara nam je povedala nekaj o njenem vsakdanjiku, za katerega je mnenja da je manj naporen, kot so bila zanjo srednješolska leta. Za vrhunske športnike imajo na Berkeleyu veliko posluha in Sari je všeč, da lahko tu študira in se hkrati posveča športu. Veliko jim pomeni, da se študentje ukvarjajo z različnimi rečmi in razvijajo svoje talente in potencial. V tej sferi bi se lahko slovenske univerze veliko naučile. Ne stane veliko, le nekaj dobre volje bi bilo potrebno pokazati.
Z zanimivimi sogovorniki čas hitro mineva, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Z veseljem bi ostali še kako uro ali dve, vendar je bil pred nami še obisk nacionalnega parka Yosemite, Sara pa je prav gotovo imela še kaj drugega v načrtu za ta dan. Razšli smo se z željami o srečnem potovanju in čimboljših rezultatih. Sara nam je tudi naročila, naj pozdravimo Slovenijo. Torej Slovenija, pozdravljena :)
Iz Berkeleya do Yosemite-a prideš v slabih štirih urah vožnje. Kar je za naše riti, umerjene za slovenske ceste in razdalje nepopisno trpljenje. Ampak bi nam bilo žal, če ne bi šli. Nacionalni park se razprostira na 3000 kvadratnih kilometrih. Za ilustracijo, Triglavski narodni park je velik 83 hektarjev. Torej vam je lahko jasno, da smo videli od celotnega parka bore malo. Žal nam čas ni dovoljeval več kot nekajurnega ogleda. Definitivno pa bi se splačalo vzeti kak teden ali dva za sam ogled parka. Ceste znotraj parka so asfaltirane in dobro vzdrževane, večina za turiste zanimivih mest je dosegljivih zgolj peš. Sam park je poln opozoril, da v okolici hlačajo medvedi in glede na bogato floro in favno ne bi bil preveč začuden, če bi se na brezpotju srečal iz oči v oči z medvedom. S takim, velikim, lačnim. Po možnosti gurmanom, ki bi vedel, da je meso, polno adrenalina bolj okusno.
Kot že rečeno, park smo bolj kot ne prevozili, bo treba enkrat organizirati en dopust in obiskati samo Yosemite. Jutri nas čaka še en park, pa naj bo za danes dovolj, že jutri se ponovno beremo, upam da z novimi dogodivščinami in vtisi.
Samo za vas,
Ekipa DŠI.
PS: Kalifornijsko sonce še kako vpliva na avtorja. Vedno pozabim dodati link na galerijo.
No comments:
Post a Comment