Današnji dan je bil po pričakovanjih naporen. Zelo. Nekaj smo ga preživel na svežem zraku, ostanek v avtomobilih, vozeč se od ene zanimivosti do druge. Sequoia National Park je drugi najstarejši nacionalni park. Ustanovljen je bil kmalu za nacionalnim parkom Yellowstone. Na 1600 kvadratnih kilometrih, kar je dobra desetina Slovenije, najdete vse: od redkih rož, dreves, požrešnih veveric, več vrst medvedov (črni, rjavi, lačni, siti). Park se lahko pohvali z dvema posebnostima - ogromnimi drevesi sekvojami in najvišjo goro v Kaliforniji.
Sekvoje so zanimiva drevesa. Zelo malo jih zrase, ko pa zrasejo, so praviloma zelo velika. Večina sekvoj v parku je višjih od 60 metrov, vsebujejo več kot 1200 kubikov lesa in so težka do 1400 ton. Če gledamo s stališča številk bi bile sekvoje zelo uporabne v lesni industriji. Kar so v preteklosti tudi bile. Njihov les je zelo odporen in ne razpada, ne gori in je precej lomljiv. Kot tak ni uporaben v gradbeni industriji, ne morete ga uporabljati za kurivo, kakšna je potem sploh uporabna vrednost takega drevesa? Američani so se spomnili izdelovati iz njih lesene ograje in vžigalice.
Dandanes so uporabne predvsem v vlogi privabljanja turistov, ker gre za fascinantne orjake, ki izgledajo, kot da jim zob časa nič ne more. Človek se ob njih počuti zelo majhne in ko se takega orjaka dotakneš, ti ni povsem jasno kaj ga drži pokonci. Lubje na zunanji strani je namreč bolj podobno mahu kot pravemu lesu - je zelo mehko in se vgreza že pod težo pritiska prstov.
Kot bodoči inženirji smo naredili nekaj izračunov in poskusov. Matic je empirično dokazal, da les sekvoje ne gori, tudi če ga poskušaš zakuriti z vžigalnikom. Andrej je ocenil, da bi za podrtje takega drevesa moral nabrusiti dvakrat verigo motorne žage. Zorana je zanimalo ali so storži sekvoje energijsko dovolj nasitni, da bi jih lahko uporabljali kot dodatek k hrani. Na izsledke te raziskave še čakamo.
Problem s sekvojami je, da se lahko fotografiraš pred njimi, jih objameš (ali poskusiš objeti) in to je to. V gozdu se jih kmalu navadiš in niso več tako zanimive. Za preostanek dneva smo si izbrali obisk jezera Isabella. Gre za umetno zgrajeno jezero, ki se napaja z reke Kern in zagotavlja dobavo vode okoliškim mestom. Da bi prišli do tja smo si izbrali preko GPS-ja, jasno najkrajšo pot. Da računalniki vsega ne znajo, smo kot že velikokrat, doživeli na lastni koži. Bojda smo se vozili po avtocesti številka 155. Na začetku je izgledalo obetavno, cesta je bila široka in po ravnem je šlo vse kot namazano. Kmalu pa smo se znašli na čedalje bolj ozki cesti, ki je vodila v hribe, nasproti pa je prihajalo čedalje manj avtov, hiše ob cestah so postale redkejše in skoraj vse so bile praviloma zanemarjene.
Spoznali smo tudi malo manj industrijsko razvite predele, kjer vlada bodisi revščina ali navidezna popolna odsotnost vsega živega. Zanimivo je bilo brati napise ob cestah “Od te točke naprej ni bencinske postaje”, medtem ko imaš v kombiju, ki žre 23 litrov na 100 km napol prazen tank. Do jezera smo prispeli šele ob sončnem zahodu, tako da smo si ga lahko samo na hitro ogledali, se naužili svežega zraka in se odpravili naprej, iskat primeren motel.
Tu sta se zopet izkazala Matic in Domen, ki sta nam priskrbela študenstkim žepom prijazno prebivališče za nocojšnji počitek. Za danes bodi dovolj, jutri nas čaka obisk Nasinega Dryden Flight Research centra. Brez dvoma bo zanimivo. Namesto zaključka si raje poglejte naše dogodivščine na temle naslovu.
No comments:
Post a Comment