Ogled Sun Microsystems in Univerze Stanford

Za Patrikov dan smo imeli načrtovan obisk podjetja Sun Microsystems ter Intelovega muzeja. Ker pa je bila lokacija Sun-a drugje, kot so nekateri mislili, smo si namesto Intelovega muzeja ogledali Stanford university. V Sun-u smo imeli najprej predstavitev odprtokodnega aplikacijskega strežnika GlassFish in načine, kako se lotiti optimizacije za bolj učinkovito delovanje. Predavatelji so nam nato med sprehodom po njihovem razstavnem prostoru pokazali zadnje  modele strežnikov, v živo smo si ogledali delovanje RT Java VM (realno časovne izvedenke Javinega virtualnega stroja). Zgodba zase je bila predstavitev kontejnerskega prostora za strežnike. Poslovni model temelji na dejstvu, da si marsikatero podjetje/država ne more privoščiti drage infrastrukture, potrebno za zanesljivo delovanje in obdelavo podatkov. V temu trenutku se lahko pohvalijo z 22-imi prodanimi kontejnerji. V en sam kontejner lahko namestijo do 250 strežnikov v izvedbi rezine 1U z vso redundanco in potrebno infrastrukturo, z izjemo vode za hlajenje, optične povezave in dobave električnega toka - zgolj za ilustracijo o kako zmogljivih “kontejnerjih” govorimo. Cena? Sitnica. Takorekoč prazen kontejner stane 400.000 dolarjev, cena se hitro zavrti do 2 mio. dolarjev, odvisno od tega, kaj si stranka zaželi.

Po ogledu Sun-a smo se kar malo lačni odpravili v Stanfordov kampus, kjer se nas je večina najedla v menzi njihove poslovne šole. Izbire je bilo veliko, nekateri so si še vzeli solato za večerjo :) Nato smo se sprehodili in občudovali njihovo zeleno travo :P. Kmalu zatem je sledil voden ogled univerze. Vodič Warner nam je 45 minut neumorno razlagal o zgodovini ustanove in njenih zgradbah. Kot zanimivost, naj navedem, da je ves čas ogleda hodil vzvratno. Pri tem se nikoli ni spotaknil ob kakršnokoli oviro. Očitno pozna okolico Stanforda po 4-ih letih precej dobro :). Warner, študent mednarodnih odnosov, se je izkazal s poznavanjem Slovenije (do sedaj so bili vsi poskusi asociacije Slovenije povezani z gručo držav v zahodno pacifiški regiji - resno), kot študent-sotrpin nam je razložil, kako poteka njihov delovnik in študentsko življenje na splošno. Seveda smo takoj padli v debato, ki se je končala tako, da je šel Warner pisati  seminarsko, mi pa iskat naše avtomobile.

Po ogledu smo se odpeljali še v bližnji nakupovalni center, kjer nam je bil hitro jasno, da tu kupujejo otroci bogatih staršev. Našli smo tudi kar nekaj trgovin, ki so bile všeč kolegom, vendar jim je bila ena ura premalo za kaj resnejšega kot oglede. Nekateri so dobili motivacijo za hujšanje, da bodo lahko v New Yorku kaj več nakupovali. Dekleti nad trgovinami nista bili navdušeni in sta bili še pred iztekom časa za nakupovanje pri naših avtomobilih. Seveda je odveč pripomniti, da sta bili onidve pobudnici sprehoda po nakupovalnem centru. V tretjem nadstropju, med pregrešno dragimi oblekami, smo zasledili tudi proizvod, izdelan v Sloveniji. Šlo je za Hugo Boss obleke, katerih cena samo za suknjič je segala preko 700 dolarjev brez davka. Sešite so bile očitno v Muri. Suknjiči istega proizvajalca, cenejši od zgoraj navedene cene, so bili izdelani bodisi v Turčiji ali južneje.

Mislim, da nam je že kar jasno, zakaj vseskozi poslušamo o vsesplošni krizi…

BTW: O Stanfordu zanesljivo napišem še dodatno objavo. Je vredno napisat več kot samo odstavek.